Ko so se kmalu po novem letu temperature začele krepko spuščati pod ledišče in dosegle po vsej državi vrednosti od –15 do celo –24 stopinj Celzija v Babnem Polju, smo se upravičeno spraševali, mar bo vendarle padel kakšen rekord v najnižji izmerjeni temperaturi. Ali pa bo vsaj malo zadišalo po njem. Gotovo nismo bili osamljeni v tem razmišljanju. Tudi Iztok Sinjur, gozdar, zaposlen na Gozdarskem inštitutu Slovenije, in ljubiteljski meteorolog, ki je pred 20 leti skupaj s kakim ducatom navdušencev nad mrazom začel raziskovati mrazišča po Sloveniji, je pregledal podatke, ki jih pošilja v dolino avtomatska merilna postaja na Mrzli Komni. Z mesta, kjer so 9. januarja 2009 izmerili neuradno najnižjo temperaturo v Sloveniji, to je –49 stopinj Celzija. Novega rekorda sicer ni pričakoval, toda temperatura bi se lahko spustila precej nizko. »Že ob sedmih zvečer je bilo –30 stopinj, toda potem je zapihal veter,« je povedal Iztok Sinjur. Pričakovanja o ekstremno nizki temperaturi so se razblinila.
Komna in –49 stopinj Celzija
Hitro je bilo torej jasno, da je temperatura –34,5 stopinje Celzija, ki so jo 15. in 16. februarja 1956 izmerili v Babnem Polju, še vedno uradni slovenski rekord, in da tistih –49 stopinj z Mrzle Komne prav tako ostaja trdno zamrznjenih v času. Verjetno se bo kdo spraševal, zakaj za uradni rekord velja temperatura iz Babnega Polja in ne z Mrzle Komne. Iztok Sinjur poda preprost odgovor: »Ker imamo v Babnem Polju uradno meteorološko postajo, na Mrzli Komni pa ne.«
Toda dileme ni, –49 stopinj Celzija velja za najnižjo izmerjeno temperaturo pri nas, čeprav neuradno, saj je bila prav tako izmerjena s kakovostnimi in natančnimi merilnimi napravami, s klasičnim meteorološkim termometrom proizvajalca, ki so v različnih meteoroloških mrežah, je pojasnil Sinjur.
Komna pa ni le mesto, kjer je bila izmerjena najnižja temperatura pri nas, temveč pomeni začetek resnejšega raziskovanja in preučevanja mrazišč pri nas. Pred dvajsetimi leti so se na spletu našli sami ljubitelji meteorologije, med njimi tudi Iztok Sinjur, pa profesor Matej Ogrin, takrat še mladi raziskovalec na oddelku za geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti, klimatolog Gregor Vertačnik iz Arsa in številni drugi, ki so vsak na svojem področju prispevali košček mozaika pri raziskovanju mrazišč, to je območij, kjer je temperatura zraka ob jasnih nočeh bistveno nižja od tiste v okolici. Na dnu mrazišč je lahko temperatura nižja za 20 do 30 stopinj kot v okolici, pozimi pa celo 40 stopinj. Leta 2005 se je torej od deset do 15 navdušencev nad mrazišči, ki so si rekli kar mraziščarji, združilo v Slovenskem meteorološkem forumu in potem v naslednjih 15 letih mrazišča raziskali po dolgem in počez. Povsem prostovoljno, z lastnimi finančnimi sredstvi so kupovali merilne naprave, jih postavljali, opravljali meritve in druge raziskave. To je bil njihov hobi.
»Svoj prosti čas lahko porabimo koristno ali ga zapravimo nekoristno,« poudari Iztok Sinjur. Sami so ga koristno, koliko denarja so zapravili za vse naprave, opremo in poti, niso nikoli preštevali, ljudje pač zapravimo denar za različne hobije, se glasi preprost odgovor sogovornika.
Danes, čeprav društvo ne deluje več, saj so različne obveznosti posrkale mraziščarje vsaka na svojo stran, pa to področje ni ostalo pozabljeno, z njim se še naprej znanstveno ukvarja Matej Ogrin z geografskega oddelka na filozofski fakulteti.
»Ko sva se z Matejem spoznala, sva se najprej lotila meritev na Komni, ki jo je kot mrazišče omenjal že pokojni meteorolog Tomaž Vrhovec. Prve meritve, te so bile fizične, je opravil Matej, nato pa smo se odločili, da bi imeli tam avtomatske merilnike. Oktobra 2005 sva izbrala lokacije, kje bi lahko bilo najhladneje glede na obliko terena, januarja 2005 sva nekaj avtomatskih merilnikov že namestila,« Iztok Sinjur spregovori o začetkih. Pred tem se mrazišča pri nas v takem obsegu niso podrobneje raziskovala. Znane so le posamezne, kratkotrajne meritve. Nekaj zelo hladnih mest je bilo sicer poznanih, na primer Smrekova draga v Trnovskem gozdu kot primer rastlinskega obrata zaradi temperaturnih razmer, pojasnjuje Sinjur, a tako sistematičnega raziskovanja, kot se je razvilo po letu 2005, ni bilo. »Ko smo začeli meriti temperaturo po različnih mraziščih v Sloveniji, se je takoj izkazalo, da Babno Polje ni najhladnejši kraj v Sloveniji.«
Mrazišča so marsikje
Na spletni strani Slovenskega meteorološkega foruma zasledimo, da mrazišča niso le na Komni, temveč po vsej Sloveniji, predvsem vzdolž Dinarskega gorstva in v visokogorju. Razlogi za to se skrivajo v reliefu in nadmorski višini. Čim bolj je svet planotast, velik, tudi kotanjast – vsaka vrtača ali uvala je lahko mrazišče – zavetrn in višje ležeč, večja je verjetnost, da bo tam zelo mrzlo. »Komna ima dobro lego za mraz, je velika, je planota, in če ni vetra, se celotna planota precej ohladi, mikrolokacije pa še dodatno,« pojasnjuje sogovornik.
Če ste kdaj pozimi hodili ali tekli na smučeh po planini Zajavornik na Pokljuki, vas je gotovo že pošteno zeblo. Tudi ta planina je mrazišče, enako Medvedova konta na Pokljuki, znano izhodišče za Blejsko kočo na Lipanci in okoliške gore. Na Kaninu je mrazišče, slednjega pa boste našli tudi na manj množično obiskani Dleskovški planoti v Kamniško-Savinjskih Alpah. Mrazišča so na primer v okolici Gornjega Iga, Krvave Peči v občini Velike Lašče in Globodolu v Suhi krajini. Vendar prav nikjer ni bila izmerjena tako nizka temperatura kot prav na Komni.
Pustolovščine na mrazu
Kolikokrat je šel Iztok Sinjur na Komno s pričakovanjem, da se bodo temperature vendarle spustile pod magično mejo –40 stopinj Celzija, se niti ne spomni. Zato pa so mu ostali v spominu lepi trenutki, ki jih je preživel s somišljeniki mraziščarji v mrazu. Zgodb je toliko, da bi lahko napisal knjigo, pove in se zamišljeno vrne v čas, ko so se v dolgih večerih družili v koči na Komni, ki je bila njihovo izhodišče za različne lokacije mrazišč.
»Takoj ko smo zaznali, da bi se lahko temperatura spustila do –40 stopinj Celzija, smo že jemali dopust ali kar zvečer odšli na Komno,« nostalgično reče. »Bilo je nepozabno. To so bile pustolovščine blizu doma, a si imel občutek, da si nekje daleč na drugem svetu. Pa saj si bil, po navadi tako ali tako ni bilo nikogar, sploh ne zgodaj zjutraj. Nekoč smo šli ponoči ob polni luni. Jezero hladnega zraka je eno najstabilnejših atmosferskih stanj, tam ni vetrov, zračna masa stoji. Bilo je –35 stopinj Celzija, in ko si imel prižgano svetilko, si videl bleščice, kristalčke, ki so lebdeli v zraku. Bilo je čarobno, tega ne doživiš drugje.«
V pričakovanju – 40 stopinj Celzija
Na Komni je še eno znano mrazišče, poimenovano največji slovenski hladilnik. Gre za planino Govnjač. »Ne dosega sicer ekstremno nizkih temperatur, toda izkazalo se je, da ima dolgotrajno inverzijo. Ko se na Govnjaču zasidra hladen zrak, ostane tudi čez dan. Če je bilo čez dan pri domu na Komni, kjer je bila naša referenčna postaja, temperatura okoli ledišča, je bilo na planini –30 stopinj Celzija, in to sredi dneva. Res nepredstavljivo. Januarja 2006 je bila tam povprečna tedenska temperatura –30 stopinj Celzija, kar pomeni, da je bilo ves teden tako mrzlo,« razlaga Iztok Sinjur.
Po tistem, ko so januarja 2009 izmerili slovenski rekord na Mrzli Komni, so se temperature še nekajkrat spustile blizu –40 stopinj Celzija, toda štiridesetico so izmerili vse do danes le še enkrat. »Prva leta preučevanja so bila kar brutalna, bilo je veliko snega in mraz. Zadnja leta pa niso pogosti vdori hladnega zraka z vzhoda, torej sibirski anticikloni, ko pa pride, se mraz ne zadrži več dni zapored, le dan ali dva, potem se vreme že spremeni. Na ekstremno nizke temperature pa vplivajo detajli. V Sloveniji ni preprosto doseči –40 stopinj Celzija,« je jasen Sinjur, ki se je 20 let potikal po Komni, vsepovsod v nemogočih razmerah, a kako ironično, –40 stopinj ni doživel. »Še nedolgo tega smo sicer mislili, da jih bomo namerili, vsak dan smo govorili, jutri pa bo, jutri pa bo, šli smo na Komno, toda potem je bilo le –36 stopinj. Seveda si razočaran, haha. Če ni kazalo, da bo –40 stopinj Celzija, sploh nismo razmišljali, da bi se odpravili.«
Toda kakšni so občutki pri tako ekstremnem mrazu? Iztok Sinjur je doživel morda največ –38 stopinj Celzija. »Ko prideš na kraj, kjer je tako mrzlo, si segret in prepoten, ker pač moraš hoditi in se malo potruditi, da prideš tja. Zato ne čutiš ledu, ki ti nastane na notranji strani bunde zaradi toplega telesa. Čutiš le, da ti začne nos zmrzovati in se nosnice lepijo skupaj. Ko se to začne, veš, da je res mraz. Ivje se ti nabere po trepalnicah, povsod pravzaprav. Hitro lahko dobiš tudi tudi ozebline, sam jih nisem, toda moj kolega jih je.«
Navdušencev, ki so se jim želeli priključiti pri meritvah, ni bilo malo. »Veliko ljudi je stopilo v stik z nami, saj so želeli iti z nami. Dovolili smo jim, če so le bili sposobni iti pozimi v hribe in so imeli primerna oblačila za mraz, voljo, energijo in tudi opremo,« pove.
Ostala je sled
Pet let je od takrat, ko je bil Iztok Sinjur nazadnje na Mrzli Komni, toda nekateri njegovi kolegi, mraziščarji, še vedno hodijo. Sam se ne ukvarja več z mrazišči, to zgodbo je pustil za seboj, čeprav je pomenila enega najlepših obdobij njegovega življenja.
»Res smo veliko premerili, prebrali literature, raziskali, se dogovarjali s tujimi raziskovalci, da smo ugotovili, kar se je ugotoviti dalo. Gotovo česa še nismo in zagotovo bi se dalo še kaj, ko pa je narava tako zelo zanimiva. Ko ni bilo več novih atraktivnih spoznanj, ki bi nas povlekla, smo počasi šli vsak na svojo stran. Toda doslej smo doma in v tujini objavili kar nekaj člankov, tako poljudnih kot strokovnih, tudi v tuji znanstveni reviji. Kar nekaj diplomskih nalog je bilo napisanih na to temo. Oddelek za geografijo na filozofski fakulteti in Matej Ogrin še vedno raziskujeta to področje, meni pa je ostalo zadoščenje, da smo v teh letih sklenili mnogo prijateljskih vezi, dali veliko podatkov in pustili sled svojega časa.«
