O skupini Bilderberg še pred nekaj leti v medijih ni bilo niti besede in širša javnost se njenega obstoja sploh ni zavedala, redki poznavalci pa niso imeli v rokah drugega kot nekaj bolje ali slabše preverjenih informacij o početju in ciljih bilderbergovcev. Eden najbolj zaslužnih za globalni medijski preboj je novinar ruskega rodu Daniel Estulin, ki je pred leti napisal najprej knjigo Skupina Bilderberg, nato pa še njeno nadaljevanje Gospodarji senc (obe sta izšli v slovenskem prevodu pri založbi Ciceron). Po objavi obeh knjig, ki sta bili prevedeni v nekaj deset tujih jezikov in prodani v milijonskih nakladah, je skupina Bilderberg začela tudi sama skrbeti za objave informacij - bolje rečeno, dezinformacij - o svojem delu, da bi spodkopala verodostojnost kritikov.
Estulin skupino Bilderberg argumentirano povezuje z nastajanjem novega svetovnega reda - takšnega, v katerem bo odločanje od nacionalnih držav prešlo na nadnacionalne ustanove in od izvoljenih predstavnikov ljudstva na izbrance po volji globalne finančne in poslovne elite. Pred leti, ko sta izšli njegovi knjigi, se je marsikatera trditev in napoved zdela najmanj močno pretirana, če ne celo povsem neverjetna. Toda medtem smo doživeli zlom ameriških nepremičninskih trgov, gospodarsko recesijo, strahotno krizo evropske valute, neprekinjen niz vojn, udarov in obarvanih revolucij v arabskem svetu, strahotno visoke cene nafte… In za vsem tem vedno bolj slutimo skrite roke, ki iz ozadja potiskajo svet k želenemu cilju: k popolnemu globalnemu monopolu v rokah peščice posameznikov.
Nenavadna anonimnost
Na svetu je cela vrsta skrivnostnih organizacij, ki so podobne Bilderbergu in ki se razmnožujejo na približno takšen način kot televizijske nadaljevanke. Največja in najvplivnejša med njimi nosi ime Svet za zunanje odnose (Council on Foreign Relations - CFR).
Korenine CFR segajo v leto 1921 in do ustanovitelja Edwarda Mendella Housa, ki je bil glavni svetovalec predsednika Woodrowa Wilsona, iz ozadja pa naj bi v obdobju 1913-1921 tudi vodil njegovo vlado. Ironično, toda House je bil znani marksist. Idealiziral je socializem, s svojega položaja v Beli hiši pa se je zavzemal za močno centralno banko pod državnim nadzorom, ki bo nadzorovala ameriško valuto. Leta 1913 je bil nadzor še v rokah kongresa, nato pa je z zakonom o zveznih rezervah denarna oblast prešla v zasebno centralno banko. House je tudi oče 16. ustavnega amandmaja, s katerim je bila v Združenih državah uveljavljena progresivna davčna stopnja, kar je še ena od zamisli, ki si jih je izposodil pri Karlu Marxu.
Ko se je leta 1921 Wilsonu iztekel mandat, so House in njegovi somišljeniki ustanovili Svet za zunanje odnose. Od vsega začetka so se zavzemali za enotno svetovno vlado, ki bi na temelju centraliziranega globalnega finančnega sistema razvijala nekakšno mešanico kapitalizma in socializma oziroma oportunizma in idealizma. Prvega sestanka se je udeležila cela vrsta bogatih in slavnih predstavnikov ameriške elite. V letu dni sta financiranje programa in delovanja CFR prevzela Rockefeller in sklad Carnegie. Leta 1940 je predsednik Roosevelt postavil člane CFR na ključna mesta v ameriškem zunanjem ministrstvu, naslednje generacije članov Sveta pa vse do danes prevzemajo vodilne položaje v ameriških vladah - republikanskih in demokratskih.
CFR ima svoj sedež v newyorški štirinadstropnici Harold Pratt House, ki stoji na vogalu avenije Park in 68. ceste. Leta 1929 jim je zgradbo podarila vdova dediča korporacije Standard Oil Charlesa Pratta. Danes je v CFR včlanjenih približno 3000 vodilnih ameriških podjetij. Čeprav ima CFR izjemen vpliv na vlado, pa povprečen Američan njegovega delovanja sploh ne zaznava. Le eden od pet tisoč ljudi ve za to organizacijo, še veliko manj pa je takšnih, ki bi se zavedali njegovih resničnih ciljev.
V prvih petdesetih letih obstoja so mediji zelo redko poročali o delovanju Sveta za zunanje odnose. Če pomislimo, kako zveneča so imena na članskem seznamu, je ta anonimnost skrajno nenavadna. Med člani najdemo tudi glavne direktorje največjih medijskih hiš, dnevnikov New York Times, Washington Post, Los Angeles Times, The Wall Street Journal, televizijskih postaj NBC, CBS, ABC, FOX, revij Time, Fortune, Business Week in U. S. News & World Report. Če mediji aktivno sodelujejo v oblikovanju ameriških zunanjepolitičnih stališč, nas mora čuditi njihova molčečnost glede CFR. Če je njihov molk načrten, je vprašanje, zakaj je potreben. Zakaj pristajajo na cenzuro neodvisnih medijev?
Ko so pred petindvajsetimi leti to vprašanje zastavili članici CFR in legendarni založnici Washington Posta Katherine Graham, je izjavila: "V našem delu obstajajo zadeve, ki jih javnosti ni treba poznati, pa tudi ne sme jih izvedeti."
V resnici pa so o sistemski zaroti z imenom CFR v preteklosti kar nekajkrat spregovorili nekateri ameriški vodilni posamezniki. Že leta 1922 je newyorški župan John F. Hylan v govoru izjavil: "Resnično grožnjo naši republiki predstavlja nevidna oblast, ki kot velikanska hobotnica ovija svoje spolzke lovke okoli naših mest in države. Na vrhu sedi majhna skupina bankirjev, ki na splošno veljajo za mednarodne bankirje. Ta mala klika mednarodnih bankirjev v resnici usmerja našo vlado tako, kot jim narekujejo njihovi lastni interesi." Župan Hylan je imel v mislih jedro ameriških konservativcev, ki so že od leta 1763 nadaljevali tradicijo sodnika Lowella in bankirjev Aarona Burra, Alberta Gallatina in Martina van Burna.
Os Bilderberg, CFR in Trilateralna komisija
Dne 23. februarja 1954 je senator William Jenner opozarjal: "Danes je mogoče s povsem zakonitimi postopki potisniti Združene države v popolno diktaturo, ne da bi se tega zavedali predstavniki v kongresu, ameriški predsednik in ameriško ljudstvo. Na zunaj se zdi, da imamo ustavno vladavino. Toda znotraj naše vlade in našega političnega sistema deluje neko drugo telo, ki predstavlja neko drugo obliko vladavine - vladavine birokratske elite, ki je prepričana, da je naša ustava zastarela in ki verjame, da ona sama predstavlja zmagovito pot. Sledi vseh nenavadnih ameriških zunanjepolitičnih odločitev nas pripeljejo do te skupine, ki je pripravljena žrtvovati nas vse skupaj, da bi zadovoljila svoje potrebe."
Zgodovinar Arthur Schlesinger mlajši je CFR označil kot "fasado, za katero se skriva jedro ameriškega establišmenta". Newsweek je vodstvo sveta označil kot "zunanjepolitično oblast Združenih držav". Richard Rovere jih je v reviji Esquire videl kot "neke vrste prezidija tistega dela oblasti, ki odloča o usodi naše države".
Vseh 262 novinarjev, dopisnikov in medijskih direktorjev, ki so trenutno člani sveta, zagovarja pravico skupine do zasebnih razprav, saj trdijo, da odgovorni voditelji naroda morajo imeti prostor, kjer lahko neobremenjeno in kritično razpravljajo o dogodkih, ki vplivajo na ameriške politične usmeritve v svetovnem gospodarstvu, če želijo priti do dobrih rešitev in političnih odločitev.
Ekonomist John Kenneth Galbreith, ki je bil nekoč tudi sam član sveta, je izjavil, da je to škandalozno. "Le zakaj," se je spraševal, "naj bi vlada poslovnežem dajala informacije, ki širši javnosti niso dostopne, še posebno ker takšne informacije prinašajo tudi velike finančne koristi?"
Druga vzporedna organizacija, katere cilj je enotna svetovna vlada, je Trilateralna komisija, le da so njeni člani predstavniki globalnega trgovinska zavezništva: Severne Amerike, zahodne Evrope in azijsko-pacifiškega bazena. Trilateralno komisijo (TC) je leta 1973 ustanovil in financiral David Rockefeller. Še prej pa se je o zamisli posvetoval na sestanku bilderbergovcev leta 1972 v belgijskem mestu Knokke.
Številni člani CFR in skupine Bilderberg so hkrati tudi člani Trilateralne komisije. V CFR so le Američani. Skupina Bilderberg je omejena na Združene države, Kanado in zahodno Evropo, Trilateralna komisija pa, kot bomo podrobneje videli v tretjem delu knjige, povezuje globalno oblastno elito. David Rockefeller, čigar družina je financirala nastanek in delovanje CFR, pa je skupni imenovalec vseh teh vzporednih skupin. Še vedno je častni predsednik CFR in še vedno finančno ter osebno sodeluje v delovanju vseh treh organizacij: CFR, Trilateralne komisije in skupine Bilderberg. Nič čudnega torej, če kritiki trdijo, da so to združenja članov globalne poslovne elite, ki poskuša prek teh organizacij zavarovati svoje premoženje in naložbe nadnacionalnih bank ter korporacij v globalizirano svetovno gospodarstvo. Politični načrti, ki jih oblikujejo, jim prinašajo neposredne koristi, hkrati pa nas vse bolj potiskajo h končnemu cilju - oblikovanju enotne svetovne vlade.
O moči skupine Bilderberg, CFR in Trilateralne komisije govori že dejstvo, da je najmanj eni od teh skupin doslej pripadal sleherni kandidat za ameriškega predsednika iz obeh strank, prav tako pa večina ameriških kongresnikov in senatorjev, večina najvplivnejših političnih svetovalcev, še posebno z zunanjepolitičnega področja, večina vodilnih ljudi iz medijev, vsi ključni možje Cie, FBI in ameriške davčne uprave, kot tudi večine drugih najpomembnejših ameriških vladnih služb. V CFR pa so vključeni praktično vsi člani ameriške vlade.
Konec
