Nedavna ruska uporaba nove hiperzvočne balistične rakete na ukrajinskem bojišču je med zahodnimi vojaškimi analitiki znova obudila razprave o ruski jedrski doktrini in njenem načinu odvračanja napadov. V središču te strategije je še vedno ostanek hladne vojne: visokoavtomatizirani sistem za jedrski povračilni udarec, na Zahodu znan kot Mrtva roka.
Ruska vojska je 21. novembra 2024 izvedla napad na ukrajinsko mesto Dnipro z balistično raketo novega tipa, imenovano orešnik. Po besedah ruskega predsednika Vladimirja Putina gre za orožje, ki presega petkratno hitrost zvoka in lahko nosi jedrske konice. Po ocenah obveščevalnih služb ta poteza ni bila zgolj taktična demonstracija sile, temveč strateško sporočilo državam Nata, da bo vsakršen eksistencialni napad na Rusijo sprožil neizogiben jedrski odgovor.
Ta doktrina vzajemno zagotovljenega uničenja sloni na sistemu Perimeter, ki ga je sovjetsko vodstvo začelo razvijati že avgusta 1974. Njegov primarni cilj je bil zagotoviti silovit drugi udarec v primeru, da bi obsežen ameriški jedrski napad uničil politično in vojaško vodstvo v Moskvi, še preden bi to lahko izdalo povelje za protinapad.
Po dostopnih tehničnih podatkih in pričevanjih prebežnikov ter nekdanjih častnikov sistem ni bil zasnovan kot povsem samodejen stroj sodnega dne, temveč je deloval na podlagi strogega varnostnega protokola. Sestavljen je bil iz treh varovalnih mehanizmov:
– sistem je moral biti predhodno postavljen v najvišjo stopnjo bojne pripravljenosti s strani vodstva;
– senzorska mreža (ki vključuje seizmične in radiološke meritve) je morala potrditi fizične udare jedrskega orožja na ruskih tleh;
– nazadnje pa je morala biti potrjena tudi popolna prekinitev komunikacije z generalštabom.
Če bi bili ti pogoji izpolnjeni in bi preživelo osebje v bunkerjih potrdilo odsotnost poveljstva, bi sistem lansiral posebno poveljniško raketo tipa 15A11. Ta bi v letu nad ozemljem države prek močnih radijskih oddajnikov posredovala aktivacijske kode preostalim raketnim silosom, strateškim bombnikom in podmornicam ter tako sprožila množično izstrelitev preživelega arzenala.
Sistem Perimeter, katerega osrednje poveljstvo naj bi bilo po obveščevalnih podatkih v močno utrjenih bunkerjih pod goro Jamantau na južnem Uralu, je postal operativen leta 1985. Čeprav je bil po podpisu ameriško-sovjetskega sporazuma START-1 o zmanjšanju strateške oborožitve leta 1991 uradno umaknjen iz neprekinjene bojne pripravljenosti, zahodni analitiki in nekdanji ruski visoki častniki opozarjajo, da še vedno obstaja.
Valerij Jarinič, nekdanji polkovnik sovjetskih strateških raketnih sil in eden od razvijalcev Perimetra, je pred leti javno potrdil, da posodobljena različica sistema ostaja v jedru ruske obrambne arhitekture.
Uradna Moskva obstoja in podrobnosti delovanja Mrtve roke nikoli ni uradno in celovito pojasnila. Vendar pa prav ta strateška dvoumnost služi kot eno najmočnejših orodij Kremlja. Z ohranjanjem nejasnosti glede stopnje avtonomije in zmogljivosti svojega sistema za drugi udarec Rusija ohranja visoko stopnjo psihološkega odvračanja, ki nasprotnikom preprečuje kakršno koli tveganje neposrednega spopada.
