Leta 1953 je Ian Lancaster Fleming, britanski oficir, med vojno se je ukvarjal z vohunstvom, bil je bančnik, borzni posrednik in seveda tudi pisatelj, izdal roman Casino Royal. Pri 44. letih je moral preživeti družino in roman o nekakšnem izmišljenem tajnem agentu z veliko nasilja, terorja, spletkarjenja in akrobacij, ob katerih je zastajal dih, je prišel prav. Kaj potem, če je ime agenta Jamesa Bonda pobral iz neke ornitološke knjige, saj je celo sam priznal, da je pretiraval v opisovanju šarmantnega ljubitelja suhega martinija in cigaret. Nato je vsako leto izdal po en roman, leta 1958 tudi roman Dr. No.
Zgodba o tajnem agentu, ki ga pošljejo na Jamajko, kjer je sicer Fleming pisal svoje romane, da bi raziskal izginotje sodelavca. Kmalu je ugotovil, da za vsem stoji skrivnosti dr. Julius No, ki očitno sodeluje z Rusi, da bi ogrozil ameriški vesoljski program. Zanimivo?
Fleming je bil s svojim literarnim Bondom že tako znan, da je pač moral prej ali slej pritegniti filmske ustvarjalce. In Dr. No je bil očitno dovolj vabljiv, da je postal kanadski gledališki in filmski producent Harry Saltzman pozoren na Fleminga, na Bonda, pravzaprav. Leta 1961 je namreč prebral Flemingov roman Goldfinger in se s Flemingom dogovoril za odkup filmskih pravic za tajnega agenta. Za te pravice si je prizadeval tudi ameriški filmski producent Albert R. Broccoli, ki je pozneje pridobil pravice za vse Bonde, vsaj pri prvem filmu pa sta bila zraven oba, Saltzman in Broccoli. Pozneje se bo pokazalo, da je bil James Bond prava zlata jama, kot pravimo, za Broccolija, in njegovi dediči so še dandanes lastniki filmskih pravic o tajnem agentu.
Za prvi film po romanu Dr. No, takšen je bil tudi naslov filma, so se nekako dogovorili, iskali denar in predvsem roman predelali tako, da je bil filmsko vabljiv. Iskali so tudi glavnega igralca, producenta pa sta seveda imela v mislih franšizo, torej filmsko nadaljevanko. Najprej sta se zavzemala za Caryja Granta, vendar je bil ta pripravljen posneti le en film, več pa ne. V vrsti jih je bilo kar nekaj, od Richarda Johnsona, Patricka McGoohana do Davida Nivena. Slednji je sicer leta 1967 zaigral v satiri Casino Royale, Roger Moore pa je bil "za odtenek preveč lep", so ugotovili, vrh vsega pa se je prav takrat pojavil v vlogi Simona Templjarja v televizijski seriji The Saint.
Broccoli, Saltzman in Fleming so staknili glave, ker je bila naloga, kako najti ustreznega Bonda, očitno zelo težka. Še na Gregoryja Pecka so pomislili. Na nekakšnem izboru so imeli šest igralcev, med njimi je bil tudi 30-letni Sean Connery. Zavrnili so ga, vendar sta ga potem Saltzman in Broccoli zagledala skozi okno, kako je z avdicije odhajal do avtomobila. "To je Bond!" sta skoraj zakričala. Sean Connery je dobil vlogo, odigral ga je v šestih filmih in predvsem postal simbol literarnega in filmskega tajnega agenta.
Po prvem filmu Dr. No so nato Bonda po Flemingovih romanih snemali do leta 1967 vsako leto, From Russia with Love, Goldfinger, Thunderball in You Only Live Twice. V vseh pet prvih filmov, seveda s Seanom Conneryjem, so vložili za tisti čas visokih 27,7 milijona dolarjev, vrnilo pa se jih je neverjetnih 516,2 milijona, čez palec sedanje več kot tri milijarde (!) dolarjev. Uspeh je bil presenetljiv, potrebnega je bilo leto dni počitka, da so leta 1969, pet let po smrti Bondovega očeta Iana Fleminga, posneli nov film.
On Her Majesty's Secret Service z Georgom Lazenbyjem v glavni vlogi. Conneryju je pogodba potekla in producenti so se leta 1968 zagledali v Timothyja Daltona, ki pa je imel takrat le 22 let. Vsekakor premlad, na vrsto je prišel dvajset let pozneje, zato pa so izbrali avstralskega igralca, s katerim pa ni bilo pravega uspeha. V primerjavi z zadnjimi tremi Bondovimi filmi je Lazenby, nekdanji fotomodel in igralec, prinesel premalo denarja. Po letu dni počitka se je na velika vrata v Bondovi vlogi spet vrnil Sean Connery v filmu Diamonds Are Forever in dobički so spet poleteli v nebo. Danes bi rekli mačo, po katerem so se v šestdesetih letih zgledovali mnogi.
Po dveletnem premoru je leta 1973 v filmu Live and Let Die v vlogi tajnega agenta nastopil Roger Moore. Bonda je igral v sedmih filmih, v filmu več kot "izvirni" Connery in tajnega agenta so filmski gledalci začeli sprejemati na drugačni način. Tajnega agenta je v dveh filmih igral še Timothy Dalton, v štirih Pierce Brosnan in v zadnjih letih od 2006 do 2008 Daniel Craig, ki ga bo igral še v tretje, v filmu Skyfall, ki bo prišel na filmska platna letošnjo jesen. Craig edini od vseh spominja na "izvirni bondovski slog" Seana Conneryja, ki so ga kritiki imenovali prvinski in ker je bil na primer Pierce Brosnan preveč džentelmenski.
Filmski kritiki in predvsem številni filmski navdušenci še vedno ugotavljajo, kdo je bil najboljši in kakšen bi pravzaprav moral biti filmski Bond. Ko se je pred leti ameriški raper Diddy ponudil, da bi igral prvega temnopoltega Jamesa Bonda, češ, da bo nekoč prišel čas za črnega vohuna, so bili mnogi na nogah. Predlani je britanski igralec Idris Elba prišel na idejo, da je po izvolitvi prvega temnopoltega ameriškega predsednika prišel čas, da se tudi v vlogi Jamesa Bonda preizkusi kateri od temnopoltih igralcev.
Kako neki se lahko šalijo na račun moške ikone? Res je, da so se časi spremenili tudi za Bonda, saj živimo v drugačnem svetu. Barbara Broccoli, ki ima po očetu franšizo filmske nadaljevanke, je že pred leti sama priznala, da se mora žal Bond spremeniti, sicer bo izumrl. Zadnji Bond Quantum of Solace z Danielom Craigom je pred tremi v filmske blagajne prinesel "le" 586 milijonov dolarjev. To je vendar veliko manj od 966 milijonov, ki jih je v filmske blagajne prinesel Sean Connery v filmu Thunderball daljnega leta 1965.
Letošnji Bond se odmika od Fleminga, delno so ga posneli na Kitajskem in zapleti so se začeli že s finančnimi težavami filmskega studia MGM. Zamuda je takšna, da se mnogi sprašujejo, ali bo James Bond preživel sedanji čas, tudi čas krize? Filmi so dobili tudi dva oskarja (Goldfinger in Thunderball), veliko bondovske glasbe se uspešno vrti in posluša še danes. Osnovno vprašanje je seveda, ali ga sploh "še ljubijo" finančno najbolj donosni ameriški gledalci in mnenjsko pomembni britanski gledalci? Formula očitno še ni razkrita, čeprav eni trdijo, da Bond ne more biti kakšen "super moški", sploh pa ne "super Britanec". Bond je vendar simbol Britanije in oblasti, to pa je že mešanje filmske umetnosti in avanture s politiko.
(Prihodnjič: Ženske so najpomembnejše)
