V mestu, kjer se božični duh meri v izložbah Pete avenije in vrtoglavih cenah vstopnic za balet, je lekcija o kapitalizmu hitra in neizprosna. Kdor je ta teden želel svojo partnerko peljati na Hrestača v izvedbi New York City Ballet, je ugotovil, da kultura ni pravica, temveč luksuz. Tako je to v Ameriki. Cena za par »poceni« vstopnic na črnem trgu? Povprečno 263 dolarjev na osebo. Za boljše sedeže? Krepko čez 400 dolarjev.
Zakaj tak začetek. Tako je The Atlantic začel s prispevkom o tem, kako drago bo svetovno prvenstvo v ZDA. Hrestač bo v primerjavi s tem še poceni.
Takšna je namreč ameriška ekonomija zabave, ki jo je svetovna nogometna organizacija FIFA, kot kaže, povsem posvojila in prignala do skrajnosti. V evropskih medijih se kritike vrstijo, navijači so zgroženi.
Medtem ko se Evropa še vedno oklepa nekakšne romantične ideje, da nogomet pripada ljudem, se v Združenih državah Amerike pripravlja svetovno prvenstvo, ki bo dokončno potrdilo novo paradigmo: nogomet pripada tistim, ki lahko plačajo. In plačali bodo veliko.
Normalizacija ekscesa
Za zunanjega opazovalca, zlasti tistega z evropskim potnim listom, je ameriška toleranca do cenovnega izkoriščanja fascinanten sociološki fenomen. Ko v Angliji ali Nemčiji lastniki klubov dvignejo cene sezonskih vstopnic, sledijo protesti, transparenti in grožnje z bojkotom. V ZDA? Tam visoka cena ni ovira. Postaja celo statusni simbol.
Povprečna cena vstopnice za ameriški Super Bowl na trgu preprodaje dosega 8000 dolarjev. Za ogled odločilne tekme baseballa navijači brez pomisleka odštejejo 2500 dolarjev, še poroča The Atlantic. Celo redne tekme lige NBA v New Yorku ali Los Angelesu so za povprečnega delavca praktično nedostopne. Ko nekemu ameriškemu prijatelju omenite, da so cene vstopnic poskočile, ker ekipa igra bolje, ne boste slišali jeze. Slišali boste ponos: »To je cena, ki jo plačamo za veličino!«
V deželi svobodnih so navijači očitno najbolj svobodni takrat, ko jim prosti trg izprazni denarnice. In prav v to okolje je vstopila FIFA s svojim predsednikom Giannijem Infantinom.
Novi bankomat
Slednji je, kot kaže, hitro razumel jezik ameriškega trga. Ko pravi, da bo prihajajoče svetovno prvenstvo enakovredno »trem Super Bowlom na dan«, ne govori o kakovosti igre ali spektaklu. Govori o prihodkih.
Podatki so zgovorni in brutalni. Vstopnica prve kategorije za otvoritveno tekmo gostiteljic (ZDA, Mehika ali Kanada) bo v povprečju stala 1825 dolarjev. Za primerjavo: v Katarju je bila cena 618 dolarjev, v Rusiji leta 2018 pa 550 dolarjev. Najcenejša vstopnica za katerokoli tekmo Anglije na tem turnirju bo trikrat dražja od tistih, ki so jih angleški navijači plačevali v Dohi, je te dni primerjal britanski časnik The Guardian.
FIFA se niti ne pretvarja več. Njihov PR-stroj te številke opravičuje s frazo »v skladu z lokalnimi tržnimi razmerami«. To je evfemizem za preprosto dejstvo: ker se dogodek odvija v ZDA, kjer so ljudje navajeni preplačati zabavo, bo FIFA zaračunala 323 dolarjev za tekmo med Katarjem in Švico ali skoraj 500 dolarjev za obračun Škotske in Brazilije. Da, cene določajo glede na oceno privlačnosti tekme. To pomeni, da se od srečanja do srečanja razlikujejo glede na to, kdo igra.
Organizacija, ki uživa status neprofitne družbe in s tem velikanske davčne olajšave, je Združene države spremenila v svoj osebni bankomat. Pobrali bodo vse: prihodke od vstopnic, televizijskih pravic, sponzorstev na stadionih in celo parkirnin, ki bodo na dan tekme znašale med 75 in 175 dolarji. Ameriški davkoplačevalci, ki so financirali stadione, pa bodo v zameno dobili obljube o »gospodarskem učinku«, ki ga je v praksi skoraj nemogoče dokazati.
Iluzija vključenosti
Predsednik Donald Trump je pred kratkim med sprejemom nagrade FIFA dejal Infantinu: »Podrli ste rekorde v prodaji vstopnic. To je neverjetno.« Za Trumpa in Infantina je uspeh merljiv samo v dolarjih ali evrih. Infantino z resnim obrazom trdi, da bo to »najbolj vključujoče« prvenstvo vseh časov.
Toda beseda »vključenost« v slovarju sodobnega nogometa dobiva orwellovski pomen. Pomeni vključenost za tiste, ki si to lahko privoščijo. Za mlade navijače, za delavski razred, za običajnega Evropejca so ta vrata zaprta.
FIFA stavi na to, da je ljubezen do nogometa iracionalna. In do neke mere imajo prav – skoraj dva milijona vstopnic je bilo prodanih, še preden so bili znani pari skupin. Toda ostaja še pet milijonov neprodanih vstopnic.
Vprašanje v zraku
Vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto: ali obstaja 80.000 ljudi, ki so pripravljeni plačati med 180 in 500 dolarji, da bi v Dallasu gledali tekmo med Japonsko in zmagovalcem evropskih dodatnih kvalifikacij? Bo Houston razprodal 72.000 sedežev po ceni do 450 dolarjev za tekmo med Savdsko Arabijo in Zelenortskimi otoki?
Celo v Ameriki, deželi neomejenih potrošniških možnosti, obstaja meja. Medtem ko se zdi, da so Američani imuni na cenovne šoke, ko gre za njihove svetinje, kot sta NFL ali NBA, je vprašanje, ali bodo enako strpni do »soccerja«, zlasti v skupinskem delu tekmovanja, kjer mnoge tekme nimajo pravega tekmovalnega naboja.
V Evropi je ta cenovna politika sprejeta kot »vedro mrzlega bruhanja«, če si sposodimo slikovit izraz, ki so ga uporabili Angleži.
FIFA se na evropska mnenja ne ozira več. Njen pogled je uprt v ameriške denarnice in v politiko dinamičnega oblikovanja cen, ki so jo – kakšno presenečenje – prav tako prekopirali od ameriških tehnoloških velikanov.
Ko se bo prah polegel in se bo turnir začel, bomo morda priča polnim stadionom. Morda bo spektakel prevladal nad razumom. Toda nekaj je gotovo: to ne bo prvenstvo ljudi, ljudstva. To bo prvenstvo, ki bo dokončno potrdilo, da je nogomet postal samo še ena veja zabavne industrije, kjer je vstopnica statusni simbol, navijač pa potrošnik, ki ga je treba ožeti do zadnjega centa. In kot bi rekel moj ameriški prijatelj: »To je cena veličine.« Ali pa morda cena pohlepa. Še dobro, da se nismo uvrstili.
