Medtem ko se geopolitični konflikti v 21. stoletju zdijo trdno zasidrani v ukrajinsko blato ali pesek Bližnjega vzhoda, se nad našimi glavami, v eksosferi, odvija velik strateški premik, ki bi lahko paraliziral celo evropsko celino. Poročila, ki so v začetku februarja pricurljala iz bruseljskih kuloarjev in jih povzema Financial Times, kažejo na srhljivo podobo: ruski vohunski sateliti naj bi prestrezali komunikacijo najmanj dvanajstih evropskih orbitalnih sistemov.
Varnostna arhitektura Evropske unije se tako srečuje z izzivom, ki presega klasično vojskovanje. To pomeni, da bi Moskva lahko evropsko infrastrukturo izrinila s tira. Po nekaterih ocenah je neposredno ogroženih do 17 satelitov, kar v digitalno odvisni družbi pomeni veliko grožnjo.
Ahilova peta
Že septembra lani je tedanji nemški obrambni minister Boris Pistorius na vesoljskem kongresu izrekel besede, ki danes zvenijo preroško: »Kdor napade satelite, ohromi celotne države.« Vesoljska infrastruktura ni več zgolj domena znanstvene fantastike, temveč hrbtenica sodobnega življenja. Brez nje se ustavijo navigacijski sistemi, vojaška komunikacija, vremenske napovedi in ne nazadnje finančni tokovi.
Težava je tehnološke narave. Večina evropskih geostacionarnih satelitov, ki so na višini približno 36.000 kilometrov, je bila zasnovana v dobi, ko kibernetska varnost ni bila prioriteta. Ti staroselci v orbiti so danes zastareli, njihovi signali pa pomanjkljivo šifrirani. Ker so nepredstavljivo dlje od Zemlje kot na primer komercialne konstelacije Starlink, njihova nadgradnja v vesolju ni mogoča. So statične tarče v dinamični vojni.
Ruska šahovnica
Moskva svoje vesoljske ambicije stopnjuje že od leta 2014, ko je aneksija Krima napovedala novo ero agresivne zunanje politike. Posebno pozornost zahodnih obveščevalnih služb vzbuja družina satelitov Luch (poznanih tudi kot Olimp-K). Ti niso namenjeni zgolj prenosu podatkov, temveč delujejo kot orbitalni prisluškovalci.
Generalmajor Michael Traut, vodja nemškega vesoljskega poveljstva, opozarja na njihovo taktiko: satelit pozicionirajo v neposredno bližino evropskega sistema, znotraj ozkega snopa podatkov, ki potujejo med Zemljo in orbito. Rezultat? Sposobnost prestrezanja, motenja ali celo ugrabitve signala. Dogodek iz leta 2022, ko je hekerski napad na satelit KA-SAT ob začetku invazije na Ukrajino ugasnil 5800 vetrnih elektrarn v srednji Evropi, je bil zgolj majhno opozorilo.
Evropski odgovor
Bruselj je spoznal, da je digitalna suverenost neločljiva od orbitalne varnosti. Konec januarja je na vesoljski konferenci v Bruslju odjeknila novica o zagonu programa GOVSATCOM. Ta naj bi državam članicam ter ključnim partnericam, vključno z Ukrajino in Norveško, zagotovil varno in šifrirano komunikacijo.
»Razvito v Evropi, upravljano v Evropi, pod evropskim nadzorom,« je poudaril Andrius Kubilius, evropski komisar za obrambo in vesolje. Ambicije so visoke: do leta 2029 naj bi v okviru programa IRIS2 v popolno obratovanje stopila konstelacija 290 novih satelitov. Cilj je jasen – vzpostaviti neodvisno komunikacijsko omrežje, ki bo odporno proti posegom od zunaj.
Vprašanje pa ostaja, ali bo Evropi do takrat uspelo zavarovati svoje stare šibke točke ali pa bo Moskva izkoristila trenutno okno ranljivosti za dolgoročno prevlado v boju nad atmosfero.
