Brane Šalamon
Ob minulih praznikih so si ljudje po vsem svetu ponovno pošiljali novoletne čestitke, nihče še ni preštel, koliko jih je bilo poslanih. Čestitke, ti poslikani kartončki, še najbolj spominjajo na razglednice, ki pa jih je večina, zaradi razvoja sodobne tehnologije, pošiljanja tudi slikovnih sporočil po mobilnih telefonih, skoraj pozabila.
Pred 170 leti so v Londonu poslali prvo "slikovno dopisnico", razglednico torej, ki je bila na eni strani ročno poslikana, tri leta pozneje so se takšne dopisnice pojavile tudi v Sloveniji in leta 1870 so Francozi izdali prve razglednice s fotografijami. Od takrat naprej so si ljudje začeli med seboj pošiljati razglednice, najprej za pošiljanje sporočil, potem "kar tako", za zabavo, za zbirateljstvo in sedaj lahko ugotavljamo, da so imele razglednice v zgodovini celo pomembno vlogo. "Dopisnice s sliko", kot so razglednice imenovali na začetku, so postale eden najmnožičnejših, najpreprostejših in predvsem najučinkovitejših vizualnih medijev sploh. To poznavalci ugotavljajo dandanes, ko pošiljanje razglednice ni več "moderno".
Razglednice kot politično orodje
Na to še posebej opozarja zgodovinar Milan Škrabec, ki se s preučevanjem in zbiranjem razglednic (kartofilijo) ukvarja že trideset let in je eden redkih poznavalcev tega področja. Med drugim je avtor ali soavtor pri knjigah Dežela ob Cerkniškem jezeru, Vrhnika, prečuden kraj, Narod naš dokaze hrani, Boj za meje po prvi svetovni vojni in Slovenstvo na razglednicah, pri vseh pa so rdeča nit stare razglednice. Mimogrede, tudi Nedeljski dnevnik rubriko Zgodbe s starih razglednic (v tej številki na strani 26), kjer opisujemo utrip in razvoj nekega kraja.
"S slovensko kartofilijo se ukvarjam že trideset let. Stare razglednice so me pritegnile predvsem zaradi bogate sporočilnosti. V njih vidim duha časa, jemljem jih kot zgodovinski dokument. Pričajo nam o narodnih bojih, različnih društvih, kulturni zgodovini, gospodarstvu, šolstvu, prometu, naravnih in drugih nesrečah. Zelo težko bi našli področje, o katerem razglednice ne poročajo," razlaga Milan Škrabec, sicer učitelj zgodovine na Srednji strojni in kemijski šoli v okviru Šolskega centra Ljubljana. Po dolgoletnem preučevanju in raziskovanju slovenskega razgledničarstva ugotavlja, da lahko prav na razglednicah razberemo tudi politična prizadevanja slovenskega naroda. Slovenci smo se v okviru Avstro-Ogrske srečevali z nacionalnimi gibanji Nemcev, Italijanov in Madžarov in vendar smo se znali tudi in celo z razglednicami dokazovati, čeprav so bili okoli nas politično in gospodarsko bolj dominantni narodi. Dandanes se niti ne zavedamo, da so tudi razglednice v naši zgodovini odigrale pomembno vlogo.
Zlato obdobje razglednic naj bi se začelo po letu 1890. Kaj je bil takrat razlog za njihov razcvet?
"Predhodnica razglednice je dopisnica. Po ideji v Celovcu rojenega Emanuela Hermanna je poštna uprava na Dunaju 1. oktobra 1869 izdala prvo dopisnico. Ena stran je bila namenjena za naslov, druga za sporočilo. Mnogi, predvsem višji sloji, ki so se bali, da bi drugi lahko brali njim namenjena sporočila, in ženski svet, ki se je bal raznih opolzkosti, so dopisnico odklanjali. "Mali človek" jo je sprejel za svojo in samo do konca leta 1869 so jih prodali tri milijone. Njenega zmagovitega pohoda ni bilo več mogoče zaustaviti. Od dopisnice do razglednice, kartončka s sliko, je bil nato samo še korak. To se je zgodilo že v začetku sedemdesetih let 19. stoletja. Prva večja serija razglednic z motivi slovenskih krajev je nastala v začetku devetdesetih let 19. stoletja, samo nekaj let pozneje pa že lahko govorimo o pravi kartomaniji. Jasno je, da je bila v tem času razglednica pomembno komunikacijsko sredstvo in hkrati lahko tudi reklama za razne gostilne, letoviške kraje, društva, obrtnike, tovarne… Pozneje so novi, hitrejši, enostavnejši in še cenejši načini komuniciranja omejili vpliv razglednice."
Dandanes si skoraj težko predstavljamo, da smo narodno zavest krepili tudi z razglednicami.
"Vsekakor so bile razglednice tudi odlično sredstvo za krepitev nacionalne zavesti. Številni slovenski kraji so dobili razglednice s slovensko tribarvno zastavo ali z udarnimi sporočili, kot so: Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos, pozdrav iz domovine in podobno. Neredko naletimo na stare razglednice, na katerih so vse nemške besede, predvsem pa nemško ime kraja, prečrtane; seveda obstajajo tudi obratni primeri."
Slovenstvo se je v naši preteklosti, še posebej v Avstro-Ogrski ne glede na močna in velika nacionalna gibanja Nemcev, Italijanov ali Madžarov izpričalo tudi s pomočjo razglednic. Je do tega prišlo spontano, je bilo načrtno ali se je enostavno posrečilo?
"Rekel bi, da tako spontano kot načrtno. Predvsem različna narodnoobrambna društva so izdajala razglednice, s katerimi so krepila narodno zavest, hkrati pa pridobila tudi nekaj denarja za svoje delovanje. Na primer Slovenski gospodar je 10. decembra leta 1908 poročal: ‚Kupujte razglednice Slovenske dijaške zveze… Ker je namenjen čisti dobiček plemenitemu namenu, namreč organizaciji obmejnih krajev, zato bodi dolžnost vsakega zavednega somišljenika, da kupuje predvsem za božične praznike izključno te razglednice, ki se dobijo tudi v prodajalni Cirilove tiskarne v Mariboru. Držimo se vseskozi načela: Svoji k svojim in ne dajajmo zaslužka raznim nemškim firmam, od koder se po navadi razširja vse blago te vrste.’"
Napišimo in pošljimo razglednico
Če lahko z razglednic razberemo razvoj nekega naroda, kaj lahko razberemo s slovenskih razglednic, o katerih še posebno v zadnjih desetletjih nihče več ne govori?
"Tudi razglednice so odraz časa, v katerem so nastale. V času rajnke Avstro-Ogrske Slovenija kot upravnopolitična enota, kaj šele kot samostojna država, ni obstajala. Kljub temu so številni ljudje imeli Slovenijo v svojih glavah in predvsem v srcih. Sedaj je drugače. Slovenija je samostojna in neodvisna država, s sedežem v Združenih narodih, Evropski uniji, NATO paktu, Svetovni trgovinski organizaciji in še kje, vse manj pa je slovenstvo prisotno v naših glavah in srcih. Logika kapitala na žalost ruši vse pred seboj. Sicer pa se je zanimanje za stare razglednice od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pri nas ponovno okrepilo. To dokazuje tudi več deset knjig na temo starih razglednic, ki so izšle v tem času."
Napisati razglednico, dobiti razglednico in jo tudi pogledati. Razumemo to, še posebej v času elektronske pošte, mobilnih telefonov in drugih tehnoloških pridobitev?
"Dandanes razglednice največkrat pišemo s kakšnega potovanja, izleta na morje ali v hribe, za božično-novoletne praznike in podobno. Nekoč je bil vpliv razglednice kot sredstva obveščanja in reklame oziroma propagande veliko večji. Razglednice so prinašale tudi pomembna sporočila. Takšne informacije dandanes posredujemo veliko hitreje s pomočjo sodobnih komunikacijskih sredstev, ki jih navajate. Seveda smo zato za marsikaj prikrajšani. Pomislimo samo na bogato dopisovanje med različnimi ljudmi, ki se je nekoč s pomočjo razglednic in pisem ohranilo, dandanes pa gre v nič."
Bodo razglednice izginile? Ali še obstajajo države ali vsaj mesta, kjer imajo do razglednic še dandanes nekakšen poseben odnos?
"Menim, da razglednica še ni rekla zadnje besede. Osebno sem veliko bolj vesel razglednice kot denimo elektronskega sporočila. Ob tem se pogosto spomnim na služenje vojaščine pred tremi desetletji, tudi tega dandanes ni več, ko mi je razglednica od domačih ali prijateljev pomenila več kot jedača in pijača. Obstajajo zbiratelji novejših razglednic - tudi te so odraz časa."
