Rekordne bolniške odsotnosti: po novem več nadzora tudi nad javnimi uslužbenci

Bolniške odsotnosti so v Sloveniji že dlje časa pomembna družbena in politična tema, s katero se ukvarjajo strokovnjaki z zdravstvenih področij, ekonomisti, delodajalci in politika, ki išče ravnotežje med pravicami zaposlenih, vzdržnostjo javnih financ in interesi gospodarstva. V zadnjem obdobju se je država problema lotila predvsem z zaostrovanjem nadzora nad bolniškimi odsotnostmi, pri čemer se odgovornost pogosto pripisuje zaposlenim in morebitnim zlorabam sistema. Da ne bo pomote: podatki potrjujejo, da je nadzor nad bolniškimi staleži nujen in še danes se dogaja, da lahkoverneži objavljajo fotografije s potovanja – četudi iz hrvaške Istre – med uradno bolniško odsotnostjo, sumljiv pa je tudi porast bolniških odsotnosti ob ponedeljkih. Do zanimivega preobrata je pripeljal tudi korak, za katerega so se odločili v pediatričnih ambulantah Zdravstvenega doma Adolfa Drolca v Mariboru, kjer so ob porastu odprtja bolniških na daljavo ob petkih uvedli prakso obveznega pregleda naslednji dan. In rezultat? Upad števila zahtev za bolniške odsotnosti, ki so bile podane v petek brez ustrezne medicinske indikacije, za trideset odstotkov.

Čeprav se javne razprave o bolniških odsotnostih pogosto vrtijo predvsem okoli vprašanja, kdo nosi neposredno finančno breme – pacienti, delodajalci ali zdravstvena zavarovalnica –, pa širša slika razkriva precej več. Bolniške odsotnosti so namreč tudi pomemben dejavnik izgube produktivnosti. Vsaka bolezen prinaša stroške zdravljenja, zdravil in rehabilitacije: kadar obravnava ni pravočasna in učinkovita, se ti stroški povišujejo, hkrati pa narašča tudi gospodarska škoda zaradi zmanjšane delovne zmožnosti.

prof. dr. Petra Došenović Bonča: Bolniške odsotnosti so le del veliko širšega problema, razumevanje absentizma pa zahteva celosten pogled na zdravje prebivalstva, delovne razmere, socialne politike in organizacijo trga dela. Arhivska fotografija / Foto: STA

Na spletnem dogodku Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete o vplivu visokih bolniških odsotnosti na produktivnost je na to opozorila dr. Petra Došenović Bonča z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se raziskovalno ukvarja z ekonomiko javnega sektorja in zdravstva. Poudarila je, da moramo pri analizi bolniških odsotnosti ločevati med zelo različnimi situacijami: med pacienti z resnimi kroničnimi boleznimi in tistimi z lažjimi zdravstvenimi težavami ter med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi odsotnostmi, saj imajo ti primeri različne vzroke in tudi različne posledice za posameznika in družbo.

Ob tem je poudarila tudi potrebo po bolj proaktivnem pristopu: »Menim, da bi morali imeti na področju bolniških odsotnosti bistveno bolj aktivno politiko. Ko posameznik nastopi bolniški stalež, bi bilo treba zelo hitro pripraviti jasen načrt zdravljenja in vračanja na delo, da človek od začetka ve, kakšen je potek, kaj se od njega pričakuje in kakšne so možnosti podpore.«

Izgubljenih 20 milijonov delovnih dni

Statistika stroškov za izplačilo bolniških nadomestil je suhoparna, a neizprosna: samo leta 2024 je bilo po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje izgubljenih več kot 20 milijonov delovnih dni. »Nadomestila za bolniške odsotnosti, ki jih je ZZZS izplačal v letih 2019 in 2020, so znašala okoli 380 milijonov evrov, danes pa dosegajo skoraj 700 milijonov evrov. Pri tem ne gre pozabiti, da kratkotrajne bolniške odsotnosti večinoma bremenijo delodajalce. Leta 2024 je bilo razmerje takšno, da je bilo približno 30 odstotkov več izplačil v breme zdravstvene zavarovalnice kot delodajalcev. Če temu prištejemo še izgubo dohodka posameznikov, skupno breme bolniških odsotnosti presega milijardo evrov na leto,« opozarja strokovnjakinja. Izgubljeni delovni dnevi in visoko finančno breme ne pomeni le stroškov za zdravstveno blagajno in delodajalce, temveč tudi nižjo produktivnost.

To pa je le voda na mlin vsem, ki prst krivde kaj hitro usmerijo proti zaposlenim – domnevno goljufivim posameznikom, ki naj bi izkoriščali »preveč radodarni« sistem, in redno beremo o »rekorderjih«, ki v bolniškem staležu ostajajo leta in tudi desetletje in več … Pa je zgodba res tako enostavna? Eden od razlogov, zakaj ljudje v Sloveniji tudi ob dolgotrajni nezmožnosti za delo pogosto ostajajo v bolniškem staležu, je tudi pomanjkanje ustreznih alternativ. Invalidska nadomestila in pokojnina so namreč bistveno nižji od bolniških nadomestil. »Zato lahko obravnavanje bremena bolniškega staleža zgolj skozi število odsotnih zaposlenih daje zavajajočo sliko – breme se lahko le navidezno zmanjša, v resnici pa se spremeni zgolj njegova pojavna oblika,« je opozorila Došenović-Bončeva. Kakšne so konkretne posledice (ne)urejenosti sistema, podrobneje predstavljamo v članku na naslednji strani v tej številki časopisa.

Ob službi še skrb za bolne bližnje

Slovenija je že več kot dve desetletji družba, v kateri je starejših več kot mladih. Starajoče se prebivalstvo prinaša več kroničnih bolezni in več potreb po dolgotrajni oskrbi – to breme pa pogosto nosijo delovno aktivni družinski člani. Čeprav je Slovenija v zadnjih letih povečala izdatke za dolgotrajno oskrbo, še vedno zaostaja za številnimi državami. »Veliko ljudi se za bolniški stalež odloča zaradi stiske, ker ne morejo zagotoviti nege družinskemu članu,« opozarja Došenović-Bončeva. Pri nekaterih boleznih je breme za družbo celo večinoma povezano z neformalno oskrbo. Na primer pri demenci neformalna nega zajema približno tri četrtine celotnega ekonomskega bremena bolezni.

Slika je simbolična. / Foto: Istock

Ko govorimo o bolniških odsotnostih, zato ne smemo gledati le na paciente, temveč tudi na njihove bližnje. Pri rakavih obolenjih, s katerimi je Slovenija nadpovprečno obremenjena v primerjavi z EU, je denimo breme prezgodnje umrljivosti kar 2,5-krat večje od bremena bolniškega staleža. Izgube torej ne nastajajo le zaradi odsotnosti z dela, temveč tudi zaradi trajnega izstopanja s trga dela in prezgodnjih smrti.

Absentizma ne moremo razumeti zgolj kot strošek ali kot moralni problem zaposlenih: gre za preplet zdravstvenega stanja prebivalstva, organizacije dela, delovnih pogojev, socialnih politik in demografskih sprememb. Če želimo resne rešitve, moramo razpravo premakniti od iskanja krivcev k razumevanju vzrokov – in k vprašanju, kako ustvariti delovna okolja, ki bodo dolgoročno podpirala zdravje, produktivnost in dostojanstvo zaposlenih. »Staranje prebivalstva povečuje breme kroničnih bolezni, hkrati pa se zaradi življenjskega sloga določene bolezni pojavljajo tudi pri mlajših,« opominja Došenović-Bončeva. In če zdravstvene težave prizadenejo mlade, lahko to vpliva na njihovo izobraževanje, kariero in prihodnje zaposlitvene možnosti.

Ne gre za nepovezane svetove

Strokovnjakinja se zavzema za bistveno bolj aktiven pristop k bolniškim odsotnostim: ob nastopu bolniškega staleža bi bilo treba nemudoma oblikovati jasen načrt zdravljenja in postopnega vračanja na delo, da posameznik že od začetka razume potek okrevanja, pričakovanja in razpoložljive oblike podpore. Ključno sporočilo je preprosto: negotovost podaljšuje odsotnosti, jasen načrt pa jih lahko skrajša.

Ob tem opozarja na razdrobljenost sistema: »Zelo me moti naš izrazito 'silosni' način razmišljanja. Primarno zdravstvo, sekundarno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in poklicna rehabilitacija delujejo, kot da so nepovezani svetovi.« Pri boleznih z največjim bremenom in največjimi izgubami produktivnosti – na primer pri demenci, raku ali srčno-žilnih boleznih – bi morali vzpostaviti enotno mrežo obravnave, ki poleg zdravstvenih ustanov vključuje tudi rehabilitacijo in podporo pri vračanju na delo. Le povezan sistem lahko ljudem omogoči varno in trajno vrnitev v delovno okolje.

Hkrati poudarja, da bolniški stalež predstavlja le en del širšega ekonomskega bremena bolezni. To vključuje neposredne stroške zdravljenja, stroške, ki jih nosijo bolniki in njihove družine, prezgodnje upokojevanje, prezgodnje smrti ter prikrite izgube produktivnosti, kot sta prezentizem in trajni izstop s trga dela. Razprava, ki se osredotoča zgolj na bolniške liste, zato spregleda bistvo – gre za širši družbeni in razvojni izziv.

Slovenija ima po njenem mnenju razmeroma dobre podatke o bolniških odsotnostih, prezgodnjem upokojevanju in umrljivosti, precej manj pozornosti pa namenja skritim oblikam izgub produktivnosti (prezentizem ali razlogi ljudi za izstopanje s trga dela, ki so lahko povezani tudi s skrbjo za svojce). »Ključno je, da problem razumemo celostno.« Prav celovit pristop – ki povezuje zdravstveno politiko, socialne ukrepe, preventivo in organizacijo dela – bo odločil, ali nam bo uspelo zmanjšati breme odsotnosti z dela ter hkrati ohraniti zdravje ljudi in stabilnost socialnih sistemov.