Rabarbara
Nina Stergar
Latinsko ime: Rheum palmatum, družina Polygononaceae
Izvor
Rastlina izvira iz osrednje Azije, Kitajske in Burme. V naravi raste tudi v Siriji. V Evropi je znana vrtna rastlina.
Značilnosti
Rabarbara je mogočna, do 2 metra visoka trajnica, s premerom do 60 centimetrov. Ima steblo, ki je slabo olistano, sočno in polno, z vzdolžnimi robovi. Večina listov zraste iz korenike v obliki rozete, veliki so in s pecljem dolgi do 100 centimetrov. Premer listne ploskve je do 39 centimetrov. Robovi so rahlo nagubani, površina pa prepletena s poudarjenimi žilami. Vsa rastlina je značilne zelene barve z izrazitim rdečim nadihom. Cvete šele drugo ali tretjo sezono. Na visokem steblu so drobni cvetovi v obliki metlastega socvetja rahlo rumene ali zelene barve. Cveti junija in julija. Plodiči, ki so trirobi in veliki od 6 do 9 milimetrov so rdečerjavi in dozorijo septembra. Rastlina nima posebnega vonja. Nadzemni deli so kiselkastega okusa. Koreninski sistem sestavljajo močna korenika in korenine, ki so rahlo rdečkaste barve na prerezu.
Gojenje
Rabarbara dobro uspeva v globokih tleh, bogatih z hranili. Najboljše je sončno ali polsenčno rastišče, ki mora biti zaščiteno pred vetrovi. Prijajo ji rahlo vlažna tla. Razmnožujemo jo s setvijo ali vegetativno z delitvijo starejših korenin. Sejemo zgodaj jeseni ali spomladi na medvrstno razdaljo najmanj 70 centimetrov. Ko seme vzkali, gredo okopljemo in razrahljamo. Rastlinice v vrsti redčimo, če je to treba. Okopavanje je potrebno vsaj še enkrat, pozneje razviti listi sami ovirajo plevel. Za razmnoževanje s koreninami je primerna jesen, ko izkopavamo korenine za zdravilne namene. Kratke dele korenin z nekaj očesci posadimo na razdaljo 70 x 70 do 100 centimetrov. Na manjše vrtove je primerno posaditi le nekaj korenin v kot grede. Rastlina se že drugo leto razraste in potrebuje veliko prostora. Na istem mestu lahko ostane tudi do osem let.
Uporabni deli
Za zdravilne namene uporabljajo korenino, ki jo izkopavajo jeseni. V kulinariki je znana predvsem uporaba svežih sočnih listnih stebel vrst Rheum rhabarbarum in Rheumrhapontcum.
Zdravilnost
Zdravilni del rastline so podzemni deli. Učinkujejo odvisno od odmerka. V manjših koncentracijah preprečujejo drisko, lajšajo težave z želodcem in vnetjem sluznic v prebavilih. V srednjih odmerkih urejajo delovanje jeter in rahlo odvajajo. V velikih pa imajo odvajalni učinek.
Kulinarika
Čeprav rabarbaro uvrščamo med zelenjavo, jo pri kuhi uporabljamo kot sadje. Ima značilno osvežujoč kisel okus. Pri kuhi uporabljamo predvsem listna stebla, redkeje tudi cvetove. Pogosto jo kombiniramo z drugim sadjem, predvsem z jabolki in manj kislim sadjem. Iz nje kuhamo kompote, sokove in marmelade. Pripravljamo različne močnate jedi, kot so pite, kolači, biskviti in zavitki. Kot krepčilo so jo včasih uporabljali namočeno v vinu. Dodajamo jo tudi nekaterim likerjem.
Drugo
Zaradi oksalne kisline je rabarbara neprimerne za ljudi z okvarjenimi ledvicami, protinom in artritisom. Nekateri avtorji odsvetujejo uporabo listov in pecljev v prehrani, ker naj bi bili strupeni. V zdravilne namene uporabljajo rabarbaro na Tibetu in Kitajskem že več kot 2000 let. V srednjem veku so jo kot zdravilo predpisovali tudi v arabskem svetu in perzijski zdravniki. V Evropi so začeli gojiti zelenjavne različke šele v 18. stoletju. Pri trganju listov ne smemo pretiravati, saj jih potrebuje rastlina za življenje. Upoštevamo pravilo, da je potrebno potrgati največ tretjino vseh listov. Vsebuje kristale oksalne kisline, zato so jo gospodinje uporabljale za čiščenje kotlov in loncev. Poparek rabarbare so uporabljali za dodajanje leska svetlim lasem. Tekočino prevretih rabarbarinih listov uporabljajo v ekološkem vrtnarjenju za odganjanje porovega molja. Kot mešani posevek se v ekološkem vrtu ujema s špinačo.
