Na prvi pogled se Marshallovi otoki zdijo kot idealna podoba tihooceanskega paradiža: veriga koralnih atolov, posejanih s palmami, ki se dvigajo iz turkizne modrine. Toda za to slikovito fasado se 40.000 prebivalcev te mlade republike sooča z dvema eksistencialnima grožnjama. Prva je dvigovanje gladine morja, ki počasi golta njihovo domovino. Druga je brutalna realnost globalne inflacije in naraščajočih življenjskih stroškov, ki na teh odročnih otokih udarijo še močneje kot na celini.
V odgovor na drugo krizo so se oblasti v Majuru odločile za potezo, ki jo ekonomisti in sociologi po vsem svetu podrobno opazujejo. Marshallovi otoki so postali prva suverena država na svetu, ki je uvedla univerzalni temeljni dohodek (UTD) za vse svoje državljane, ne glede na njihov socialni status ali zaposlitev.
200 dolarjev upanja
Konec novembra so prebivalci prejeli prvo nakazilo. Vsak državljan bo vsako četrtletje prejel 200 ameriških dolarjev, kar na letni ravni znese 800 dolarjev. Za zahodnega opazovalca se to morda zdi zanemarljiv znesek – v Sloveniji bi to komaj pokrilo stroške mesečnih položnic – toda v kontekstu lokalnega gospodarstva je ta vsota precejšnja.
Bruto domači proizvod na prebivalca na Marshallovih otokih znaša približno 8130 dolarjev (okoli 7000 evrov). Za primerjavo: v Sloveniji ta številka presega 35.000 evrov. Če bi podoben model v sorazmernem deležu BDP uvedli v najbogatejših evropskih gospodarstvih, bi država svojim državljanom vsake tri mesece nakazala več kot 1000 evrov.
»Kot vlada nikogar ne bomo pustili na cedilu,« je za britanski Guardian sporočil finančni minister David Paul, arhitekt tega programa. Poudaril je, da cilj ni ustvariti družbe brezdelnežev, temveč spresti varnostno mrežo. »200 dolarjev na četrtletje vas ne bo zamikalo, da bi dali odpoved v službi,« je realističen Paul. »So pa nekakšna moralna spodbuda, 'moralni booster', ki ljudem daje občutek varnosti.«
Senca atomske preteklosti
Tisto, kar dela ta eksperiment še posebej zanimiv – in kar mu daje grenak priokus – je vir financiranja. Denar za univerzalni temeljni dohodek ne prihaja iz davkov cvetočega gospodarstva, temveč primarno iz posebnega skrbniškega sklada, ki ga polnijo Združene države Amerike.
Ta sklad je del kompleksne geopolitične zapuščine in reparacij za jedrske poskuse, ki so jih ZDA izvajale na tem območju sredi 20. stoletja. Atoli, kot je Bikini, so še danes sinonim za uničujočo moč jedrskega orožja. Desetletja kasneje se ti »dolarji krivde« in strateškega partnerstva prelivajo neposredno v žepe prebivalcev, kar ustvarja edinstven ekonomski cikel, ki ga drugje po svetu ne bi mogli preprosto replicirati.
Kriptovalute v tropskem raju
Vendar vlada Marshallovih otokov ne želi biti zgolj pasivni prejemnik pomoči. Želijo se pozicionirati kot tehnološki pionirji. Pri izplačevanju temeljnega dohodka so namreč uvedli svetovno novost: možnost izplačila v kriptovaluti.
Medtem ko večina prebivalcev še vedno prisega na klasične čeke ali bančna nakazila, sistem omogoča neposreden prenos sredstev v digitalni obliki. To je del širše, pogosto kontroverzne strategije otokov, da bi zmanjšali odvisnost od ameriškega bančnega sistema in uvedli lastno digitalno valuto.
Toda revolucija je še v povojih. Po navedbah strokovnjakov se je za to futuristično možnost odločilo le približno ducat državljanov. To jasno kaže na razkorak med tehnokratskimi ambicijami vlade in realnostjo vsakdanjega življenja na otokih, kjer so gotovina in tradicionalne vezi še vedno zelo pomembne.
Globalni odmev
Medtem ko so finske, kanadske in celo nemške iniciative za UTD ostale na ravni omejenih pilotnih projektov ali pa so propadle zaradi pomanjkanja politične volje, so Marshallovi otoki tiho prestopili Rubikon.
Svetovni ekonomisti bodo zdaj pozorno spremljali, kaj se bo zgodilo v Majuru. Bo dodaten denar res spodbudil lokalno potrošnjo in pomagal pri inflaciji ali pa bo zgolj povečal uvoz in odvisnost? Čeprav je njihov model specifičen in vezan na ameriško pomoč, Marshallovi otoki ponujajo prvi resnični vpogled v družbo, kjer je dohodek pravica in ne le nagrada za delo.
