V stekleni palači sredi belgijske prestolnice je ključ do obnove Ukrajine. Toda medtem ko mnogi evropski politiki pritiskajo, da bi prišli do milijard, v ozadju poteka nevarna pravna in geopolitična igra, v kateri so tarče tudi posamezniki.
Na prvi pogled pisarne družbe Euroclear v Bruslju ne izdajajo, da je prav tam ena najpomembnejših bojnih črt v sodobnem geopolitičnem spopadu. Ni tankov, ni strelskih jarkov, zgolj neskončni nizi strežnikov in tihi hodniki, kjer se pretakajo bilijoni evrov. Toda prav tukaj, v osrčju Evropske unije, je zamrznjenega večina bogastva ruske centralne banke, za katero pravijo, da je postalo hkrati najmočnejše orožje in največje tveganje Evrope.
Za politike, kot je nemški kancler Friedrich Merz, je stvar jasna. Čas za oklevanje je minil. Ukrajina je pred bankrotom, v evropskih trezorjih pa leži 210 milijard evrov ruskega premoženja.
»Ne vidim boljše možnosti, kot je ta,« je dejal Merz ob prihodu na vrh EU, s čimer je nakazal, da je Berlin pripravljen prevzeti vodilno vlogo pri prebijanju pravnega zidu, ki varuje ta sredstva. Njegov cilj je: uporabiti ta denar za milijardna posojila Kijevu. Toda pot do tja je tlakovana s pravnimi minami in strahom pred maščevanjem Moskve.
Vodovodarji globalnih financ
Da bi razumeli, zakaj je ta operacija tako zapletena, moramo razumeti naravo samega Euroclearja. Za večino Evropejcev, celo za mnoge v finančnem sektorju, je to ime neznanka. Ameriška banka Morgan Guaranty ga je ustanovila leta 1968, Euroclear je nastal kot tehnična rešitev za takrat rastoči trg evroobveznic.
Danes je to sistemsko pomembna institucija, nekakšen vodovodar globalnega finančnega sistema. Zagotavlja, da se transakcije z delnicami in obveznicami med bankami dejansko izvedejo – varno in pravilno. Na leto obdelajo več kot 300 milijonov transakcij v vrednosti, ki presega bilijon evrov, v svojih trezorjih (fizičnih in digitalnih) pa hranijo premoženje v vrednosti več kot 40 bilijonov evrov.
Ko je Vladimir Putin februarja 2022 sprožil napad na Ukrajino, je Euroclear postal nenamerni ječar ruskega državnega premoženja. Zaradi sankcij so morali v trenutku zamrzniti sredstva ruske centralne banke. Kar je bilo sprva mišljeno kot začasni pritisk, se je spremenilo v dolgoročno strateško dilemo.
Strah pred maščevanjem
Medtem ko mnogi evropski politiki in celo evropska komisija pritiskajo na plin, Belgija pritiska na zavoro. Belgijski premier Bart de Wever se ne upira iz pomanjkanja solidarnosti do Ukrajine, temveč iz pragmatičnega strahu. Euroclear ima sedež v Bruslju. Če Kremelj uresniči svoje grožnje o povračilnih ukrepih – Putin je morebitno zaplembo že označil za »krajo tujega premoženja« – bo prva žrtev belgijski finančni sistem in s tem posredno celo območje evra.
Rusija je namreč zagrozila s tožbami na sodiščih po vsem svetu in z zasegom zahodnega premoženja, ki je še ostalo v Rusiji. Pravne posledice bi lahko destabilizirale evro kot rezervno valuto, opozarjajo kritiki.
Politiki v Bruslju se zdaj ukvarjajo s tem, da bi, če že, tveganje porazdelili. De Wever zahteva garancije: če bo Euroclear tožen ali če bo Belgija tarča ruskih sankcij, morajo breme nositi vse članice EU, ne samo tista, kjer ima klirinška hiša sedež. To je klasična evropska dilema – vsi bi radi koristi, nihče pa ne želi nositi nesorazmernega deleža tveganja.
Osebna cena finančne vojne
Konflikt ni samo abstrakten obračun med državami. Ima tudi zelo človeški obraz. Valérie Urbain, 61-letna Belgijka in nekdanja investicijska bankirka, ki je na čelu Euroclearja od minulega leta, se je znašla v navzkrižnem ognju.
Za vodenje institucije, ki mora po novem zaposlovati več kot 200 posebej usposobljenih strokovnjakov zgolj za upravljanje sankcioniranega ruskega denarja, plačuje visoko ceno. Poročila nemških medijev razkrivajo, da je Urbainova tarča resnih groženj, vključno z grožnjami s smrtjo. To kaže, da v Moskvi zelo dobro vedo, kdo drži ključe njihovih milijard. Finančna vojna je postala osebna.
Solidarnost ali prisila
Na mizi je zdaj širši pristop. Domnevajo, da obstajajo ogromne količine ruskega denarja tudi v drugih državah, ki so o tem doslej molčale. Na to je opozoril De Wever in, kot kaže, je tako žogico vrnil na polje drugih članic EU.
Strategija zagovornikov finančnega pristopa je jasna: če želijo premagati rusko grožnjo, mora Evropa pokazati moč, ne samo na bojišču, ampak tudi v svojih bilancah. Uporaba zamrznjenega premoženja – ali vsaj obresti, ki jih to premoženje generira – za financiranje ukrajinske obrambe in obnove bi bila prelomnica. To ne bi bil samo finančni transfer, ampak velik zgodovinski premik, ki lahko sproži domine po vsem svetu.
Zdaj bo morala pasti odločitev, ki bo odmevala dlje časa kot trenutni spopadi. Če zagovornikom uspe združiti Evropo okoli tega tveganega manevra, se bo Euroclear iz finančnega servisa dokončno prelevil v enega najpomembnejših geopolitičnih akterjev stoletja.
