Ko Nedeljski dnevnik vstopa v svoje 65. leto, se svet okoli njega vrti s hitrostjo, ki je bila leta 1962, ko so prvi izvodi prišli iz tiskarne, nepredstavljiva. Takrat je bil časopis okno v svet. Danes, v dobi vseprisotnega interneta, pa se morda zdi, da je to okno postalo nepotrebno. Toda resnica je ravno nasprotna. V dobi digitalne prenasičenosti, ko nas algoritmi zapirajo v odmevne komore in nas hranijo zgolj s tistim, kar želimo slišati, je tedenski časopis postal skorajda nuja.
Bistvo naše relevantnosti po več kot šestih desetletjih ne tiči v hitrosti. V tekmi s hitrostjo interneta tisk vedno izgubi. Naša moč – in razlog, zakaj je tiskana beseda danes pomembnejša kot kadar koli prej – je v kontekstu. Digitalni svet nam ponuja mnoštvo podatkov, izolirane krike in hipne reakcije. Dober časopis pa ponuja zgodbo. Povezuje te pike. Zahteva čas. In kar je najpomembneje: ima konec. Splet nima zadnje strani, pač pa je neskončen tok, ki zahteva nenehno pozornost. Časopis je civilizacijski dogovor: tukaj je izbor tistega, kar je ta teden pomembno, in ko preberete zadnjo stran, ste opravili. Ste svobodni.
Toda Nedeljski dnevnik ni samo medij. Oprostite zanesenosti naslednjih besed: to je institucija, ki jo definirajo njeni bralci. In vi, naši bralci, ste v sodobnem medijskem svetu pravcata poživitev – v najboljšem pomenu besede.
Medtem ko sodobni potrošnik vsebin drsi po površini, vi iščete globino. Ne zadovoljite se z naslovom, ampak želite prebrati reportažo do konca. V svetu, v katerem prevladujeta cinizem in ironija, vi še vedno verjamete v moč človeške zgodbe, v solidarnost (kar dokazujejo desetletja vaših odzivov na naše humanitarne akcije) in v skupnost. Bralec Nedeljskega ne bere zato, da bi potrdil svoj prav ali da bi se prepiral v komentarjih. Bere, da bi razumel svojega soseda, da bi se nasmejal ob preblisku in da bi našel nasvet, ki olajša življenje.
Štiriinšestdeset let je dolga doba. V tem času so se zamenjali države, valute in politični sistemi. Tehnologija je spremenila način, kako živimo, celo ljubimo in kako delamo. Toda ena stvar ostaja nespremenjena: človeška potreba po tem, da se za trenutek ustavimo. Da si vzamemo čas za razmislek. Da delimo zgodbe, ki nas delajo ljudi. Zato, dragi bralci, Nedeljski dnevnik ostaja tu. Dokler bo obstajala potreba po resnici, ki ni odvisna od števila všečkov, in po skupnosti, ki ni zgrajena na algoritmih, bo v slovenskih domovih še vedno slišati tisto znano, pomirjujoče šelestenje papirja. In hvala vam, da ste del te zgodbe.
