Se vam je že kdaj zgodilo, da ste stali pred hladilno vitrino v supermarketu, v roki stiskali paket mletega mesa in se počutili, kot da poskušate dešifrirati hieroglife v kakšni pozabljeni grobnici? Niste edini. Sodobno nakupovanje hrane, še posebej mesa, je postalo preizkus vida, potrpežljivosti in prava mala šola evropskega prava. Namesto da bi razmišljali o tem, ali bomo za nedeljsko kosilo pripravili pečenko ali golaž, se sprašujemo, ali potrebujemo diplomo iz birokracije, da bi ugotovili, kje je pujs, ki ga nameravamo pojesti, sploh živel.
Včasih se zgodi, da se na embalaži bohoti slovenska zastava, morda celo kakšna idilična podoba Triglava ali simpatična kravica, ki se pase na zeleni, sumljivo alpski livadi. Ime izdelka je domače, nekaj v stilu »Dedkova klobasa« ali »Domači narezek«. Potrošnik si misli: »Super, podpiram naše!« In izdelek vrže v košarico. A pozor! Če bi imeli s seboj povečevalno steklo in bi prebrali tiste mikroskopske črke na hrbtni strani, bi morda odkrili kruto resnico. Droben tisk namreč pogosto razkriva geografsko zmedo: »Vzrejeno v: EU, Zaklano v: Avstrija.« Ali pa pri svinjini tisti famozni stavek: »Žival vzrejena v več državah članicah EU«. Prevod? Ta pujs je bil večji popotnik kot večina izmed nas.
V poplavi teh informacij in ob dejstvu, da je denarnica vsak mesec tanjša, marsikdo preprosto zamahne z roko. »Ah, saj je vseeno,« si rečemo in posežemo po tistem paketu, ki ima najnižjo ceno in največjo rdečo nalepko »akcija«. Toda tisti, ki smo rasli v časih, ko paradižnik pozimi ni obstajal in ko je piščanec dišal po piščancu, vemo, da ni vseeno. Spomnimo se okusa pravega mesa. Mesa, ki je imelo teksturo, sok in, kar je najpomembneje, okus. Kaj pa danes? Kupiš zrezek, ga vržeš na ponev in nenadoma se skrči na polovico, spusti vodo in na koncu po okusu in konsistenci spominja na preplačano žagovino.
Saj ne rečemo, zakonodaja se trudi. A čeprav je z novim letom začela veljati strožja uporaba slovenske zastave, bomo potrošniki verjetno še vedno morali igrati inšpektorje. Kaj nam torej preostane? Lahko preverjeno pot, ki ne zahteva branja drobnega tiska – pot do lokalnega kmeta ali v mesnico, kjer mesarja poznate po imenu. Tam, kjer na vprašanje »Od kod je tole?« ne dobite odgovora v obliki citiranja uredbe 1169/2011, ampak preprosto: »Od sosedovega Franca.« Kupovanje pri lokalnih pridelovalcih ni le modna muha, ampak garancija, da ne boste jedli anonimnega mesa sumljive kakovosti, ki je prepotovalo pol Evrope. Je zagotovilo, da bo nedeljska juha dišala tako, kot mora, pečenka pa ne bo spominjala na lesni ostanek.
