Najprej pojasnilo: ne, to ni prvoaprilska šala, čeprav bi nemara pomislili na to. Še nedavno se je kaj takega res zdelo nemogoče, toda zdaj … Kadar se na Bližnjem vzhodu oglasijo topovi, se preostanek sveta pač zdrzne. Vendar se trenutna vojna v Iranu in posledična blokada ožine Hormuz – glavne arterije za svetovno trgovino z nafto – ne odražata samo v suhoparnih številkah na borznih zaslonih ali v visokih cenah nafte in plina na svetovnem trgu. Njene posledice so se zalezle v najbolj intimne pore našega vsakdana, pogosto na načine, ki mejijo na absurd.
Svetovni odziv na energetsko krizo ponuja zanimiv vpogled v krhkost naših vsakdanjih navad. V Avstraliji so, da bi ublažili uničujoč udarec, ki so ga rekordne cene goriva zadale družinskim proračunom (tam so cene goriva ponekod zrasle že za več kot 80 odstotkov), so nekatere avstralske zvezne države, kot sta Viktorija in Tasmanija, potegnile radikalno potezo – javni potniški promet so za cel mesec ponudile brezplačno. V eni najbolj tehnološko naprednih in industrijsko intenzivnih držav na svetu, v Južni Koreji, je realnost udarila naravnost v domače udobje. Južnokorejska vlada je državljane uradno pozvala k strogi energetski dieti: priporočajo krajše prhanje, polnjenje mobilnih telefonov izključno podnevi ter omejitev uporabe sesalnikov in pralnih strojev zgolj na konce tedna.
Morda najbolj bizaren odmev pa prihaja iz Japonske, kjer se je očitno prebudil duh naftne krize iz leta 1973. Kljub temu da država 97 odstotkov toaletnega papirja proizvede doma (predvsem iz recikliranih materialov), je strah pred pomanjkanjem sprožil vsesplošno paniko. V trgovinah ga je začelo zmanjkovati.
Kot rečeno, to ni aprililili. To je dandanašnji in resnični rezultat ameriško-izraelskega napada na Iran.
Čeprav se nam zdi, da smo še vedno kolikor toliko varno skriti na sončni strani Alp in nas bližnjevzhodni spopadi neposredno ne zadevajo, se neusmiljeni logiki globalnega trga pač ne moremo izogniti. Evropski energetski trg je sistem spojenih posod. Vsak pretres se takoj prelije v dvig cen naftnih derivatov na naših bencinskih servisih. Dražji transport in višji stroški energentov neizogibno pomenijo dražjo hrano in osnovne življenjske potrebščine. Slovensko gospodarstvo pa je za nameček izrazito usmerjeno v izvoz in močno vezano na nemško industrijo ter globalne dobavne verige.
Dlje bo trajala vojna, večje bodo posledice. Na nas je, da ostanemo prilagodljivi. Nekoč smo bili zelo dobri v tem. Saj veste: nič nas ne sme presenetiti. Kajti dogodki, ki zdaj oblikujejo naš vsakdan, so povsem zunaj našega nadzora in vpliva.
