Razvoj tehnologije je neverjeten. Danes lahko v nekaj sekundah pošljemo sporočilo na drugi konec sveta. Fotografijo, videoposnetek, celo neposredni prenos dogodka. Ni nam treba iskati poštarja ali telefonske govorilnice. Dovolj je nekaj dotikov zaslona in naše besede že potujejo po svetu. Včasih na žalost celo hitreje, kot jih utegnemo premisliti.
Nekoč je bilo drugače. Sporočilo je bilo treba napisati, zviti, pritrditi na golobovo nogo in upati, da bo pernati kurir našel pot domov. Brez baterije, brez signala, brez naročnine in brez nadležnega obvestila, da je poštni predal poln. Resda ni bilo mogoče preveriti, ali je naslovnik sporočilo že prebral, toda golob se vsaj ni ustavil sredi poti, da bi preveril družbena omrežja.
Da golobja pošta ni le zgodba iz davnih časov, se spominja tudi dolgoletni Dnevnikov novinar in urednik Jože Pogačnik. V začetku sedemdesetih let sta s kolegom z Dela s poletnih smučarskih tekmovanj na triglavskem ledeniku poročala kar s pomočjo golobov pismonoš. Na Kredarici sta na tanek papir napisala poročila, golobi pa so jih odnesli v Kranj k svojemu golobarju. Od tam so jih kurirji dostavili v uredništvi Dnevnika in Dela. Drugega načina poročanja z visoke gore pač ni bilo. Športne novice so s Triglava do bralcev dobesedno priletele.
Danes se nam to zdi neverjetno. Živimo v času, ko nas spravi v slabo voljo že nekajsekundno nalaganje spletne strani. Če telefon za nekaj minut izgubi signal, imamo občutek, da smo odrezani od civilizacije. Toda kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne zares ugasnila elektrika, odpovedala mobilna omrežja in bi internet za dalj časa obmolknil? Naši pametni telefoni bi nenadoma postali povsem neumni. Elektronska pošta bi ostala neposlana, družbena omrežja bi utihnila, tudi umetna inteligenca bi nema in nemočna ždela kdo ve kje.
Takrat bi se morda spomnili starih preizkušenih načinov sporazumevanja. Tudi golobov pismonoš. Seveda z njimi ne bi mogli nadomestiti sodobnih komunikacijskih omrežij. Golob namreč praviloma leti proti svojemu domu, ne pa na poljuben naslov, ki mu ga napišemo na ovojnico. Toda za kakšno nujno sporočilo bi bil lahko še vedno koristen.
Napredek nam je prinesel neverjetne možnosti, a tudi veliko odvisnost od tehnologije. Zato je prav lepo, da nekateri še vedno gojijo golobe pismonoše in ohranjajo znanje, ki se večini zdi že davno odveč. In upajmo, da nam ne bo treba nekega dne ugotoviti, da najzanesljivejša povezava ni tista s štirimi črticami signala na ekranu telefona, temveč tista s krili iz perja.
