Naslovi v medijih so v zadnjih dnevih polni opozoril o rastočih cenah energentov, negotovi oskrbi z elektriko, inflaciji in iskanju alternativnih virov ogrevanja. Za mlajše generacije, ki so odraščale v svetu nenehnega izobilja, se zdijo besedne zveze, kot je »varčevanje z energijo« ali »omejitve porabe«, nekaj povsem novega in morda celo nekoliko zastrašujočega. A za mnoge Slovence, ki se še živo spominjajo življenja pred štirimi desetletji, trenutna situacija prinaša močan občutek déjà vuja.
To namreč še zdaleč ni prva energetska kriza, s katero se soočamo. Še več, tista, ki je udarila v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v takratni Jugoslaviji, je v naš vsakdan zarezala na veliko bolj drastičen in neposreden način. Spomnimo se časov, ko polna nakupovalna košarica, toplo stanovanje in prižgana luč niso bili samoumevni in ko je o tem, ali se boste zjutraj sploh smeli odpeljati v službo, odločala zadnja številka na vaši registrski tablici.
Konec sedemdesetih let (1979) je svet namreč prizadel drugi veliki naftni šok in Jugoslavija, ki je bila takrat močno zadolžena in gospodarsko nestabilna, je udarec občutila z vso silo. Jugoslovanska vlada pod vodstvom Milke Planinc, ki je leta 1982 prevzela krmilo zveznega izvršnega sveta, je morala uvesti drastične varčevalne ukrepe, imenovane stabilizacijski program. Za navadne državljane je to pomenilo obdobje velikega odrekanja.
Na cesto le vsak drugi dan
Da bi država drastično zmanjšala porabo uvoženega goriva, so maja 1979 uvedli legendarni sistem vožnje na par-nepar. Pravilo je bilo preprosto, a strogo: ob določenih dnevih so smela na cesto le vozila, katerih registrska tablica se je končala na sodo število (0, 2, 4, 6, 8), naslednji dan pa tista z lihim številom (1, 3, 5, 7, 9).
Ker to ni prineslo dovolj prihrankov, je država oktobra 1982 uvedla še radikalnejši ukrep: bencinske bone. Vsak lastnik osebnega avtomobila je bil upravičen do skromnih 40 litrov goriva na mesec. Pred bencinskimi črpalkami so se vile nepregledne kolone vozil, bencin pa se je skrivaj pretakal v plastične ročke in preprodajal na črnem trgu.
Prav o tem nam je pred dnevi govoril bralec Mario, ki nas je poklical v uredništvo: »Ravno v obdobju bencinskih bonov sem služil vojaški rok v Somborju v Vojvodini. Da so me starši in brat prišli obiskat v dnevih slovesne vojaške prisege, so si morali od strica sposoditi bencinske bone. Na mesec je bila kvota teh bonov omejena in naša družina bi imela zgolj s svojimi boni bencina za dolgo vožnjo premalo.«
Kriza ni udarila le po voznikih, temveč je vstopila v vsako dnevno sobo. Zaradi pomanjkanja premoga in deviz za uvoz električne energije so v osemdesetih letih uvedli zloglasne redukcije elektrike. Sistem je bil pogosto razdeljen na »osem ur imaš, štiri ure nimaš«. Gospodinjstva so se morala prilagoditi – pralni stroji so brneli sredi noči, ko je bila elektrika na voljo, večere pa so družine preživljale ob soju sveč. Tudi televizijski program se je končal okoli desete ure zvečer.
Zloglasni depozit za prehod meje
V času vlade Milke Planinc (1982–1986) pa ni primanjkovalo le energentov, temveč predvsem tuje valute. Zaradi visoke zunanje zadolženosti in padca življenjskega standarda je država leta 1983 uvedla enega najbolj nepopularnih ukrepov tistega časa: tako imenovan depozit za prehod meje.
Šlo je za obvezni devizni polog, ki ga je moral državljan plačati ob odhodu v tujino, predvsem na Zahod. Cilj je bil zmanjšati odliv deviz in omejiti nakupovanje v tujini. Znesek je bil določen v tuji valuti in je okvirno znašal med 500 in 1500 nemškimi markami na osebo, kar je za povprečnega državljana predstavljalo več mesečnih plač. Polog si moral plačati pred odhodom, po vrnitvi pa si ga dobil nazaj – vendar brez obresti.
Ukrep je močno omejil potovanja in prizadel srednji razred. Ljudje so ga doživljali kot simbol krize in grobo omejevanje osebne svobode, hkrati pa je sprožil številne obvode, kot je bilo posojanje denarja zgolj za prehod meje. Zaradi hudega pritiska javnosti so depozit do leta 1985 postopoma odpravili, a danes velja za enega najbolj znanih simbolov ekonomskega zloma Jugoslavije.
Kava iz Trsta in iznajdljivost naroda
Kljub vsem omejitvam in depozitom je hudo pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin – v trgovinah pogosto ni bilo kave, praška za perilo, olja ali banan – sprožilo zlato dobo nakupovalnega turizma. Slovenci so množično romali v italijanski Trst ali avstrijsko Lipnico. Pod avtomobilskimi sedeži ter v vratih stoenk in fičkov so se skrivali kilogrami prave kave v zrnju, kavbojke in pralni prašek. Mejne kontrole so bile stroge, a iznajdljivost ni poznala meja.
