Pripravil: Tomaž BukovecEkskluzivno za Nedeljski dnevnik: Marin Medak
"Po 45 dneh in trinajstih urah ali 4700 preveslanih kilometrih smo končno stopili na kopno. Dne 12. januarja 2012 smo krenili s Kanarskih otokov, doživeli tri dni neurja in visokih valov ter krsta v obliki morske bolezni, potem pa je nekako šlo. Sicer s takimi in drugačnimi presenečenji, pa vendar. Lahko rečem, da so bili zadnji dnevi najtežji, kajti napetost prihoda in po svoje tudi številna opozorila, naj bomo tik pred ciljem še posebno previdni, so nam dala več kot misliti. Ko imaš cilj skoraj na dlani, je nekako najtežje. Po vseh urah veslanja smo bili prepričani, da bomo morali tudi zadnjo noč preživeti na čolnu, kajti cariniki v marini Port St. Charles na Barbadosu ponoči pač ne delajo. Ampak tudi to oviro smo premagali. Stevovemu dekletu Sally je uspelo prepričati carinika, da je ostal v službi do 23. ure in nas je spustil na obalo. In kakšen je občutek na kopnem? Nenavaden, kot bi zemlja plesala. Uspelo nam je," bralcem Nedeljskega dnevnika sporoča Marin Medak.
Ni bilo preprosto
Ni bilo fanfar, ni bilo ognjemeta, ekipo sta pričakali le Sally in Stevova mama, napovedani novinarji pa so se ustrašili pozne ure. Slovensko-angleška veslaška odprava pod vodstvom najmlajšega vodje ekip v vsej zgodovini transatlantskega veslanja, Slovenca Marina Medaka, je dosegla cilj. Na prvi pogled je vse skupaj videti dokaj preprosto, so se pa člani posadke, Angleža Simon Osborne in Alastair Humhreys ter Irec Stephen Bowens in seveda Marin Medak, ki so na pot v 8,8-metrskem čolnu na vesla krenili 12. januarja 2012 s Kanarskih otokov proti 4700 kilometrov oddaljenemu Barbadosu na drugi strani Atlantika, srečali z marsikatero težavo. Najtežje jim je bilo prve tri dni zaradi morske bolezni, pozneje pa so jih spremljale različne halucinacije in druge prigode. Kot je Marin Medak v Nedeljskem dnevniku, za katerega se je z odprave javljal vsak teden, že zapisal, so bile najpomembnejše priprave, ki so jih (predvsem Medak s prijatelji) resnično izvedli optimalno. Med potjo tako niso imeli skoraj nobenih večjih tehničnih težav, ne z desalinizatorjem, ki je navadno eden najobčutljivejših in hkrati pomembnih elementov na taki poti, ne s pridobivanjem elektrike s pomočjo sončnih celic. Edine težave, ki so jih spremljale, so bile povezane z veslaškimi sanmi in vesli. Pa so tudi te težave nekako odpravili in sani zakrpali z izolacijskim trakom. Najbolj so se bali morebitnih poškodb, kajti težja poškodba bi kaj lahko pomenila prekinitev veslanja in konec odprave.
Tako so imeli med odpravo imeli "le" dve težji poškodbi, obe Simon. Prva se je zgodila na prvi polovici poti, ko je Simon izgubil ravnotežje na veslaških saneh, ki so se zataknile zaradi rokava jakne, ki jo je po nesreči na tračnice vrgel Steve. Simon je z zadnjico pristal na jekleni konstrukciji in nekaj minut od bolečin sploh ni mogel vstati, na vso srečo pa je bilo za zdravljenje poškodbe dovolj nekaj protibolečinskih tablet in počitek.
Nesreča tik pred ciljem
Druga nesreča se je zgodila tik pred ciljem. "Tudi zadnji teden, ko smo pred seboj skoraj že videli cilj, je minil hitro. Zavedali smo se, da ne smemo izgubiti koncentracije, ki je tolikokrat usodna za odprave, ki doživijo nesrečo tik pred koncem. Celo bolj smo pazili, da smo med menjavami zapirali okna, ki bi lahko bila usodna v primeru prevrnitve, saj bi voda vdrla v kabini in barka se ne bi več obrnila v pravilen položaj. Določili smo tudi, da mora tisti, ki upravlja krmilo, priti na palubo tri minute pred menjavo, da se navadi na razmere in temeljito pogovori o trenutni situaciji z veslačema, ki sta veslala prejšnji dve uri. Tri noči pred koncem smo dobili tudi za nas močan veter, ki nam je pomagala na poti proti cilju. Veslati s 50km/h vetra v hrbet, ves čas deskati po dvometrskih valovih in biti neprestano moker, ni lahko. Če temu dodamo še skoraj popolno temo, zadeve postanejo toliko bolj zanimive. Oceanu smo uspešno kljubovali do trenutka, ko je močan val zlomil držalo za veslo. Ker se je to zgodilo tik pred menjavo, sta Simon in Steve veslo privezala z vrvjo in z improvizacijo rešila situacijo. Medtem se je velik zid vode znova poigral z našo veslaško barko Tusmobil TransAtlantik in tako močno udaril v veslo, da je Simonov palec stisnilo med vodila za voziček in povzročilo nekaj centimetrov dolgo in kar globoko rano. Dokler nismo z lučjo pogledali, kakšno je stanje njegove roke, je bilo vse v redu, ko pa je videl, kako krvavi, je padel v šok. Začel se je tresti, postalo mu je slabo in opotekajoče se je priplazil v kabino. Če rani dodamo še valjanje in zavijanje vetra, taka reakcija ni bila presenetljiva. Al mu je nato očistil rano, jo oblepil in poskrbel, da je zaspal. Pustili smo ga spati do jutra in s Stevom sva tako veslala vsak po tri ure z eno uro spanja vmes. Kljub vsemu smo tisti dan opravili rekordno razdaljo, 73nm," opisuje Marin Medak. Za konec pravi:
"Moj sanje so uresničene. Preveslal sem, preveslali smo Atlantik. Največ ljudi me sprašuje, kako se počutim sedaj, ko je vsega konec. Občutki so mešani. Vesel sem, da smo uspešno dosegli zastavljeni cilj, po drugi strani pa bi še kar veslal. Ves čas čakam, kdaj bom moral spet prijeti za vesla…"
