Ena izmed stvari, ki marsikoga zanimajo ob spremljanju olimpijskih iger, je pogled na lestvico kolajn. Katere države so jih osvojile, koliko, kakšnih barv in podobno. Slovensko bero na letošnjih zimskih igrah v Milanu in Cortini prestavljajo štiri. Dve zlati, srebrna in bronasta. Glede na to, da so se tekmovanja v smučarskih skokih končala in so bili, gledano povsem realistično, tudi edina disciplina, v kateri smo medalje pričakovali, bi bil kar mali čudež, če pri tem izkupičku ne bi tudi ostalo.
Športno je sicer upati, a tudi če si drznemo kar vnaprej potegniti črto pod uspehi na teh igrah, omenjena bera pomeni, da so bile to za Slovenijo tretje najuspešnejše zimske olimpijske igre v zgodovini. Izmed desetih, na katerih smo nastopili kot samostojna država. Uspešnejši smo bili na zadnjih igrah v Pekingu (2022) s skupno sedmimi kolajnami (dve zlati, tri srebrne, dve bronasti) ter v Sočiju s kar osmimi (dve zlati, dve srebrni, štiri bronaste).
Poleg naštetega se je šestič zgodilo, da smo na zimskih igrah osvojili več kot eno kolajno, šele drugič, prvič po letu 1994 v Lillehammerju in prvih zimskih kolajnah sploh, pa tudi, da smo vse prejeli v istem športu; na Norveškem so namreč vse tri (vse bronaste) osvojili alpski smučarji. A letošnje kolajne imajo še dodatno posebnost – vse sta najmanj pomagala osvojiti člana družine Prevc. Domen Prevc je posamično osvojil zlato na veliki napravi, Nika Prevc srebrno na srednji napravi in bronasto na veliki, oba pa sta bila ob Niki Vodan in Anžetu Lanišku tudi nosilca zlate kolajne na mešani ekipni tekmi. A še bolj zanimivi podatki glede fenomena družine Prevc šele sledijo …
Prevlada družine Prevc
Če naštetim odličjem dodamo še tiste s prejšnjih iger, dve posamični Petra Prevca (srebro, bron) ter njegovi zlato in srebrno, ki ju jo osvojil z mešano in moško ekipo (del slednje je bil tudi Cene Prevc), pridemo do podatka, da je družina Prevc za Slovenijo na večno lestvico dobitnikov kolajn na olimpijskih igrah prispevala osem odličij – po tri zlate in srebrne ter dve bronasti. Če bi šteli vsako posamezno, ki jo je dobila (kolajno seveda prejme vsak posamičen član ekipe, a ne glede na podeljeno število fizičnih odličij se vse ekipne tekme in vsi ekipni športi na lestvici štejejo kot ena), pa bi bilo njihovo število kar deset.
Podatek, da imajo olimpijsko kolajno kar štirje člani družine Prevc, pa pomeni tudi, da so postali šele tretja družina v zgodovini olimpijskih iger s takšnim dosežkom. Leta 1920 je to uspelo norveškim bratom Ostervold, Oleju, Janu, Henriku in Kristianu, ki so bili v Antwerpnu zlati v jadranju z 12-metrsko jadrnico, švedskim bratom Pettersson, Gosti, Stureju, Eriku in Tomasu, pa v letih 1964 v Tokiu in 1968 v Ciudadu de Mexicu. Na Japonskem so prvi trije osvojili bron na ekipnem kronometru, v isti disciplini pa so bili vsi štirje štiri leta kasneje še srebrni.
No, vse skupaj pomeni tudi, da je družina Prevc prva, ki ji je s štirimi člani iste generacije (bratje in sestre) to uspelo na zimskih igrah, hkrati pa je glede na bero kolajn tudi najuspešnejša. In še en podatek: če bi bila družina Prevc država, bi se z omenjenim izkupičkom na večni lestvici zimskih olimpijskih iger uvrstila okrog 30. mesta. Odvisno pač od tega, v katero malho štejemo kolajne nekaterih držav, ki jih ni več, in kako se bodo razpletle še nekatere discipline na letošnjih igrah. Bi bila pa nekaj dni pred koncem denimo pred Belgijo, Novo Zelandijo, Madžarsko, Latvijo, Bolgarijo, Španijo, Dansko, Romunijo, pa tudi žepnima državama, za kateri so v preteklosti že tekmovali zvezdniki zimskih športov, Liechtensteinom in Luksemburgom. Skratka, zgodovinsko, pri čemer zbiranja kolajn še ne bi smelo biti konec; naslednja priložnost bo že čez štiri leta v francoskih Alpah.
Medalja kot zagon za naprej
Potem ko je prvo kolajno na igrah v Milanu in Cortini, dejansko pa v Predazzu, kjer so bile skakalne tekme, osvojila Nika Prevc, srebrno na srednji napravi, so naslednje tri sicer prišle v času med tiskanjem dveh številk Nedeljskega dnevnika. Najprej zlata v mešani ekipi, nato morda najprestižnejša izmed vseh, prva slovenska moška posamična zlata na veliki napravi v zgodovini, ki jo je osvojil Domen Prevc, za konec pa še bronasta Nike Prevc v ženski konkurenci na veliki napravi. Ki je je bila celo bolj vesela kot srebrne na srednji, saj ji je medtem z zlatom na tekmi mešanih ekip pač z ramen padlo ogromno breme. »Imam medalje vseh barv, hkrati pa se domov vračam s celo paleto izkušenj in novih čustev,« je tako po bronu povedala Nika Prevc.
Prvo ime skakalnega dela olimpijskih iger pa je tudi prvo ime letošnje skakalne zime nasploh. Če časovni okvir malce razširimo, namreč ugotovimo, da je Domen Prevc v zadnjem koledarskem letu, od lanskega dneva žena, 8. marca 2025, do letošnjega valentinovega, 14. februarja 2026, osvojil vse, kar na velikih tekmovanjih največ šteje. Najprej je na prvi omenjeni datum postal svetovni prvak na veliki napravi v Trondheimu, nato je osvojil zlatega orla za skupno zmago na novoletni turneji, naslov svetovnega prvaka v poletih v Oberstdorfu in na drugi omenjeni datum še naslov olimpijskega prvaka na veliki napravi. Vmes je, da bo mera polna, nanizal še številne ekipne uspehe in 13 zmag v svetovnem pokalu, le še čudež vseh čudežev pa mu lahko prepreči, da konec marca ne bo dvignil še velikega kristalnega globusa za skupno zmago v svetovnem pokalu. In kar je najboljše – Domen Prevc se tu še ne namerava ustaviti. »Sem oseba, ki ji uspehi dajo še več elana in motivacije. Ta medalja mi daje še več zagona za delo v prihodnjem letu. Ta zagon bi rad obdržal naprej in bil kazalnik tistim, ki niso verjeli vame,« je namreč povedal po osvojeni zlati posamični kolajni in se obenem zahvalil vsem, ki so vanj verjeli skozi vso športno pot.
