Avstrijsko sodišče je, kot je znano, z nepravnomočno obsodbo ljubiteljskega alpinista zaradi uboja iz malomarnosti sprožilo val razprav med evropskimi ljubitelji alpinizma. Odločitev bi namreč lahko korenito spremenila pravno obravnavo nesreč v gorah in vplivala na to, kako si alpinisti – tudi v slovenskem prostoru, kjer je gorniška tradicija izjemno močna – delijo odgovornost na navezi.
Sodišče v Innsbrucku je obravnavalo tragičen dogodek na 3798 metrov visokem Velikem Kleku (Großglocknerju), gori, ki jo množično obiskujejo tudi slovenski ljubitelji gora. Obtoženi Thomas P. je med zahtevnim zimskim vzponom v snegu in skali zapustil svojo izčrpano partnerko Kerstin G. in pot proti vrhu nadaljeval sam, da bi na drugi strani gore poiskal pomoč v koči. Presenetljivo je pred tem zavrnil pomoč reševalnega helikopterja, ki je preverjal njuno stanje. Njegova partnerka je na gori zaradi izpostavljenosti ekstremnim razmeram umrla.
Sodnik Norbert Hofer, strokovnjak za gorsko pravo in sam izkušen alpinist, je v prelomni sodbi ugotovil, da je obtoženi prevzel vlogo »de facto gorskega vodnika«. Kljub temu, da Thomas P. ni imel licence za kaj takega in za turo ni prejel plačila, je sodišče ocenilo, da je bila razlika v izkušnjah med partnerjema ogromna. Kerstin G. namreč ni imela nobenih izkušenj z zimskimi alpinističnimi turami takšne dolžine in zahtevnosti, s čimer je odgovornost za njeno varnost neformalno prešla na obtoženega.
Devet usodnih napak
Tožilstvo je uspešno dokazalo devet usodnih napak. Kot najhujšo je prepoznalo že samo odločitev, da obtoženi neizkušeno dekle odpelje v zahtevne zimske razmere brez ustrezne varnostne opreme, prav tako pa ob poslabšanju vremena in pozni uri ni pravočasno obrnil. »Niste bili obsojeni, ker ste boljši plezalec, temveč zato, ker niste izpolnili vodstvenih dolžnosti, ki ste jih prevzeli,« je obtoženemu dejal sodnik Hofer.
Zadeva odpira pravno pandorino skrinjico za klasičen model deljenja znanja v alpinizmu, ki temelji na mentorstvu – prenosu znanja z izkušenejšega alpinista na začetnika (pogosto v okviru alpinističnih odsekov). Strokovnjaki in pravniki zdaj razpravljajo, ali bi lahko sodba postala precedens v širšem evropskem prostoru, poroča britanski časnik The Guardian.
Andreas Ermacora, pravnik in nekdanji predsednik Avstrijske planinske zveze (ÖAV), opozarja na zgodovinski pomen sodbe. »Gre za prelomno odločitev, saj je to prvič v Avstriji, da je bil nekdo obsojen kot nekvalificiran vodnik,« je za omenjeni časnik pojasnil Ermacora, čeprav hkrati dvomi, da bo to sprožilo množične obsodbe, saj se okoliščine vsake nesreče presojajo strogo individualno. Ključno v tem primeru je bilo dejstvo, da žrtev sama nikoli ne bi izbrala takšne smeri in je vso odgovornost preložila na partnerja.
Strah pred odgovornostjo
Severin Glaser, profesor kazenskega prava na Univerzi v Innsbrucku, svari pred posledicami takšne sodne prakse. Meni, da bi se lahko amaterski plezalci v prihodnje izogibali plezanju z manj izkušenimi partnerji iz strahu pred kazensko odgovornostjo. »Cena udejstvovanja v gorah in izražanja osebne svobode se utegne zvišati,« poudarja Glaser.
Primer je osvetlil tudi psihološko dinamiko romantičnih zvez v ekstremnih okoljih. V alpinizmu lahko čustvena navezanost, potreba po dokazovanju ali strah pred konfliktom zameglijo objektivno presojo. Šibkejši partner pogosto potlači lastne dvome in slepo sledi močnejšemu, kar se je po ugotovitvah sodišča tragično izkazalo tudi na pobočjih najvišje avstrijske gore.
Na razsodbo, ki še ni pravnomočna, pričakujejo pritožbo.
