Ko je Vincenzo Peruggia leta 1911 iz Louvra mirno odnesel Mono Lizo, skrito pod plaščem, si verjetno ni predstavljal, da ne krade samo neke slike, ampak je prav zaradi tega podvig ustvaril legendo. Šele ta tatvina, ki so jo opazili dan pozneje – sliko pa nato pogrešali dve leti – jo je postavila na piedestal najslavnejšega portreta na svetu. Podobno dramatičen, vendar nerešen, ostaja primer bostonskega Muzeja Isabelle Stewart Gardner, kjer sta roparja, preoblečena v policista, leta 1990 ukradla 13 neprecenljivih del, vključno z Vermeerjem in Rembrandtom. Prazni okvirji še danes visijo na stenah. Ti skoraj filmski ropi, pri katerih gre za umetnine v vrednosti več sto milijonov evrov, so seveda nekaj povsem drugega, kot če bi šlo za rop v Sloveniji. Pa vendar.
Lopovi bi se lahko lotili marsičesa. V Narodnem muzeju Slovenije, denimo, hranijo predmete, ki presegajo nacionalni pomen. Direktorica muzeja Mateja Kos Zabel kot najvrednejši predmet izpostavi neandertalčevo piščal – najstarejše glasbilo na svetu. »To je v svetovnem merilu unikaten kos, ki spreminja naš pogled na obdobje učlovečenja,« je poudarila. Odkritje, da je neandertalec znal ustvarjati nekaj, čemur bi danes rekli glasba, je temeljnega pomena.
Spomenik železnodobne umetnosti
Podobno izjemna je situla z Vač, spomenik železnodobne umetnosti, ki skozi tri pasove upodobitev ponuja neposreden vpogled v življenje in mitologijo halštatske aristokracije. Muzej hrani tudi druge unikate: avtoportret izumitelja Janeza Puharja, najstarejša zlata predmeta z Bleda in nakit stiške kneginje.
Toda kakšna je vrednost teh predmetov? Mateja Kos Zabel pojasnjuje, da čeprav imajo vsi predmeti določeno računovodsko, finančno vrednost kot premoženje države, je ta podatek zaupen in pravzaprav arbitraren. Dejanska vrednost je neizmerljiva. »Velikokrat rečemo, da muzejskim predmetom ne moremo določiti vrednosti, ker je ta tako enormna zaradi vseh drugih vrednot, ki jih ti predmeti imajo,« pravi. Njihova vloga pri razvoju narodne zavesti in v duhovnem življenju presega vsako finančno ovrednotenje.
Če bi bil tak predmet – na primer piščal – ukraden, bi bila povrnjena zavarovalnina nepomembna. »Kaj pomeni denar, če pa smo izgubili najbolj unikaten predmet, ki ga ni nikjer na svetu, ki je samo en, in to pri nas? Nič ne pomeni,« je bila neposredna direktorica. Takšnega predmeta na trgu preprosto ni mogoče prodati. Drugače je seveda z nakitom, ki ga je mogoče razkosati, pretopiti in prodati po delih.
Kljub temu muzeji niso imuni za tatvine. V 70. in 80. letih so iz Narodnega muzeja izginile dragocene pištole, okrašene s slonovo kostjo, ki so bile kasneje najdene v tujini in vrnjene. Izgubljenega pa je veliko arheološkega gradiva, čeprav je bilo pred kratkim po diplomatski poti vrnjeno eno od dveh ukradenih bodal.
Mimogrede, varnostni sistemi so danes neprimerljivo boljši.
Zasebne zbirke in galerije
Če muzejski predmeti nimajo tržne cene, pa jo imajo umetnine v zasebnih zbirkah in galerijah. Slovenija se sicer ne more ponašati z imeni, kot so Da Vinci, Picasso ali Van Gogh, vendar to ne pomeni, da nimamo visoko cenjenih del.
Damjan Kosec, direktor Galerije in dražbene hiše Sloart, je pojasnil, da imamo močne lokalne umetnike. Kot najbolj prepoznavno in potencialno najdražje delo omeni Kofetarico Ivane Kobilca iz Narodne galerije: »Zanjo bi morda dobili milijon evrov ali celo več.« Seveda pa je ceno težko določiti, ker slika ni na trgu.
Med »višjo klaso« slovenskih umetnikov, katerih dela dosegajo visoke cene, Kosec uvršča Ivano Kobilca, vse štiri impresioniste (Jakopič, Grohar, Sternen, Jama), brata Kralj ter moderniste, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj in Zoran Mušič. Mušič je visoke cene dosegal predvsem v tujini, medtem ko so drugi vredni do okoli 150.000 evrov. Uradno najdražja prodana slika na dražbi v Sloartu je bila prav tako delo Ivane Kobilca, dosegla je ceno 75.000 evrov.
Toda ravno Zoran Mušič, eden tržno najuspešnejših, je po podatkih generalne policijske uprave tarča druge vrste kriminala – ponarejanja. Skoraj vsako leto policija obravnava primere ponarejenih slik, med katerimi izstopa prav ta sloviti umetnik.
Realnost tatvin umetnin v Sloveniji je pogosto daleč od milijonskih zneskov. Kot pojasnjujejo na GPU, gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih največkrat za tatvine umetniških slik in religioznih predmetov iz cerkva in zasebnih zbirk. Storilci pa so večinoma priložnostni tatovi.
Še bolj banalna je usoda kipov in spominskih obeležij iz barvnih kovin. Storilci jih ne kradejo zaradi umetniške vrednosti, temveč izključno zaradi surovine, predvsem brona. Ukradene kipe razrežejo, prodajo po delih na različne konce in na koncu pretopijo.
Podobna usoda je pred leti doletela Kras, kjer so tatovi množično kradli stare klesane kamnite vhodne portale in jih prodajali v Italijo. Še pred dvema letoma so v Štorjah iz spomeniško zaščitene hiše izruvali portal z letnico 1816.
Cerkve in župnišča
Cerkve in župnišča so tudi pogosta tarča. Med letoma 2013 in 2023 so bili verski objekti tarča kar 1217 ropov, tatvin in vlomov. Toda zdi se, da se je fokus spremenil. Čeprav je na seznamu ukradenih predmetov veliko cerkvenih umetnin, župniki ugotavljajo, da tatove trenutno bolj zanima denar.
Tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič je že pred časom za naš časopis povedal, da imajo roparji z umetninami težavo, saj jih je težko prodati. »Če pa so bile ukradene, so jih večkrat našli, saj jih je težko prodati, ker vsak želi vedeti izvor,« je pojasnil. Cerkve zato najdragocenejše originale pogosto nadomeščajo s kopijami ali pa jih strogo varujejo. Zadnja večja kraja cerkvenih umetnin se je zgodila pred 16 leti na območju Tržiča.
Policija preiskavo sproži na podlagi prijave, lastne zaznave ali celo anonimnega namiga, da je bila ukradena umetnina opažena na spletu ali v galeriji. Pri tem sodelujejo s strokovnjaki z ministrstva, inšpektorata, zavoda za varstvo kulturne dediščine ter s sodnimi cenilci, pa tudi z Interpolom in Europolom.
Toda uspešnost je pri tem nizka. Preiskanost tovrstnih kaznivih dejanj se giblje med 15 in 20 odstotki.
Zanimivo je, da umetnine, ukradene v Sloveniji, največkrat niso namenjene v tujino (razen če gre za organizirane mednarodne združbe). V večini primerov se namreč znajdejo nekje druge v Sloveniji. Preprodajalci pa radi počakajo, da kaznivo dejanje javnost »pozabi«, preden umetnino ponudijo v prodajo.
Ko policija to odkrije, pogosto ugotovi, da je takšno trgovanje del črnega trga ali predmet menjave za drugo blago med osebami, ki s samo tatvino niso bile povezane. Dejanski storilci tako v večini primerov ostanejo neodkriti.
Delo kriminalistom najbolj otežuje dejstvo, da predmeti kulturne dediščine pogosto niso ustrezno evidentirani – niso popisani niti fotografirani. Včasih lastniki niti ne vedo natančno, kaj je bilo ukradeno ali kakšen je bil videz predmeta. K tatvinam pa pripomore tudi neustrezno varovanje. Policija zato lastnikom svetuje, naj imajo umetnine ustrezno zavarovane ter natančno popisane in fotografirane.
Policija sicer vodi javno dostopen seznam ukradenih umetnin, vendar ta ni popoln. Pri delu si pomagajo tudi z Interpolovo bazo PSYCHE.
Dvojni položaj
Položaj Slovenije je na neki način dvojen. Po številu obravnavanih tatvin smo primerljivi z Avstrijo. Toda naša geografska lega nas postavlja v vlogo tranzitne države. Kot ugotavlja policija, Slovenija v nekem smislu zaostaja pri obravnavi tihotapljenja in nelegalne trgovine.
Skozi našo deželo potujejo kulturne dobrine iz vzhodnoevropskih držav in območja nekdanje Jugoslavije na trge zahodne Evrope. Pogosto gre za predmete, izropane z arheoloških najdišč, iz cerkva in muzejev. Zato policija sodeluje v mednarodnih akcijah, saj predmeti, odkriti pri nas, pogosto prihajajo z Balkana.
Čeprav ta problematika statistično ne predstavlja neke velike obremenitve, je njen pomen izjemen. Gre za ohranjanje dediščine naroda. Zato pri tatvinah umetnin velja nepisano pravilo, ki ga poudarja tudi policija: primarni cilj je, da ukradeno umetnino vrnejo lastniku. Odkritje storilca je pri tem drugotnega pomena
Če bi želeli še kaj zapisati pod črto, bi bilo to naslednje: Slovenija sicer hrani predmete svetovnega pomena, vendar je vsakdanja kriminaliteta, ki bi ogrožala dediščino, bolj surova in pogosto usmerjena v, če tako rečemo, same surovine, ne pa v neprecenljivo umetnost. Pri nas se, kot kaže, soočamo predvsem s tatovi, ki kipov kulturne dediščine ne kradejo zaradi njihove umetniške vrednosti, pač pa, kot ugotavljajo policisti, predvsem zaradi brona, iz katerega so narejeni.
