Minimalna plača v Sloveniji bo po novem znašala približno 1482 evrov bruto oziroma okoli 1000 evrov neto. Na družbenih omrežjih, v medijih in političnih studiih se ob tem krešejo različna mnenja, a eno dejstvo ostaja nesporno: življenje v Sloveniji je drago, kar na lastni koži občuti vsak, ki na strani nima prihrankov ali družinske zaslombe. Zato je vsakršna (sploh ideološka) razprava, ki se vrti okoli vprašanja, ali je 1000 evrov neto dovolj visoka plača ali ne, zgrešena že v osnovi. Ker odgovor je jasen: »Ne.« Po drugi strani pa množica ljudi po Sloveniji mesece preživi s podobnim zneskom. Stanovanja in hrana se vztrajno dražijo, inflacija pa iz meseca v mesec načenja kupno moč. Zato je vsak evro dobrodošel – čeprav višja številka na plačilni listi v razmerah nenehnih podražitev še zdaleč ne pomeni nujno tudi več denarja v denarnici ali na bančnem računu ob koncu meseca. Mimogrede: tudi banke so že konec lanskega leta brez zadržkov napovedovale nove podražitve svojih storitev.
Medtem ko del vlade in sindikati dvig minimalne plače slavijo kot pomemben socialni dosežek, se je manjša – pogosto spregledana – skupina malih podjetnikov in samozaposlenih znašla pred precej bolj nehvaležnim vprašanjem: kako – če sploh – poslovati. Vrstijo se opozorila, da bo dvig minimalne plače dvignil povprečno plačo v državi, nanjo pa so vezani tudi minimalni socialni prispevki za samostojne podjetnike in samozaposlene.
Na blogu eSIMPLEE so objavili izračun, po katerem mora normirani s. p. leta 2026 ustvariti najmanj 1700 evrov mesečnega prihodka, da mu ostane minimalni neto dohodek v višini 1000 evrov. A to je, kot poudarjajo, šele polovica zgodbe. »Če želite realno pokriti stroške poslovanja, morate računati na približno 2050 evrov mesečnega zaslužka. Če pa si želite privoščiti še malico, dopust, bolniško odsotnost, prost dan ob praznikih ali darilo za božič, ste z zaposlenim na minimalni plači izenačeni šele pri približno 2350 evrih mesečnega prihodka.« Socialni prispevki znašajo najmanj 657 evrov, nekaj sto evrov mesečno velja prišteti ostalih stroškov poslovanja, plus dohodnina.
Dilema, kako naprej
»Delavka – jaz bom z dvigom minimalne plače dobila 97 evrov več. Delodajalka – jaz pa bom za to dala 250 evrov več.« Tako preprosto in hkrati boleče je v objavi na družbenem omrežju facebook svojo realnost povzela ena od samostojnih ustvarjalk, ki se – tako kot številni samozaposleni, obrtniki in mikropodjetniki – te dni sprašuje, ali bo sploh še zmogla nadaljevati svojo dejavnost. Pri tem ne gre za nasprotovanje višjim plačam. Ravno nasprotno. »Jaz bi vsakomur od nas dala po par jurjev,« še zapiše v objavi. A takoj doda ključno misel: »Žal stvar ne deluje tako.« V svetu malega podjetništva namreč vsak evro več pomeni zelo konkreten strošek. In ta strošek se ne konča pri plači zaposlenega, temveč se razširi na prispevke, davke, materiale, energente, najemnine in vse druge postavke, ki so se v zadnjih letih že tako ali tako močno podražile.
Če ji je posel letos omogočil, da si je izplačala vsaj minimalno plačo, se je zdaj znašla pred dilemo: ali podražiti svoje storitve ali zapreti vrata. In pri tem še zdaleč ni edina.
Podražitve tudi tam, kjer jih najmanj pričakujemo
Ekonomist Bogomir Kovač je v petkovi oddaji Odmevi na TV Slovenija poleg pozitivnih učinkov – zaščite najranljivejših, ki z nizkimi dohodki komaj pokrivajo osnovne življenjske stroške, in večje potrošnje z višjimi dohodki – izpostavil še drugo, že omenjeno plat: dvig minimalne plače namreč ustvarja pritisk na višino drugih plač. Gre za ustvarjanje tako imenovane kompresije, ko spodnji del z minimalno plačo narašča, ostali plačni razredi pa ostajajo v formalnem delu nespremenjeni. »Tako se v bistvu pritisk med dvigom minimalne plače in med povprečno plačo postopoma znižuje. Logično bi bilo, da zdaj to, kar smo naredili spodaj, prenesemo čez celoten plačni sistem.« To pomeni pritisk na celotno plačno shemo tako za javni kot tudi za zasebni sektor.
»Višji stroški dela v razmerah, ko se konkurenčni boj zaostruje, znižujejo konkurenčnost gospodarstva,« je še opozoril Kovač. Slovenija je izvozno usmerjena država, ki svoje strukture z višjo dodano vrednostjo ne more spremeniti čez noč. Stroške lahko zvišamo hitro, konkurenčnosti pa ne.
Dvig stroškov dela pa se ne bo ustavil pri podjetnikih. Višina minimalne plače je namreč pomembna tudi za druge proračunske izdatke (najvišja in najnižja višina nadomestila za brezposelnost, cena ure osebne asistence, letni in zimski regres …), zaradi »last minute« dviga minimalne plače bodo glede na napovedi v prihodnjih mesecih sledile podražitve vrtcev, oskrbe, komunalnih storitev, obrtnih in osebnih storitev. Na občinski ravni bodo višji stroški dela pomenili večje izdatke, ki se bodo prej ali slej prelili v cene za uporabnike. In tako se krog sklene: višje plače na eni strani, višji življenjski stroški na drugi. Inflacijski pritiski, na katere že dolgo opozarjajo ekonomisti, se lahko še okrepijo. Da 1000 evrov ni dovolj, pa vladi sporočajo iz Delavske koalicije, kjer zahtevajo, da se minimalna plača poviša na več kot 1100 evrov neto …
Kaj pa davek na dodano vrednost?
In medtem ko tečejo razprave, kako visoka naj bo minimalna plača, da bo dovolj visoka za naraščajoče življenjske stroške, taista politika (in ljudstvo) molči o še eni od možnosti: znižanju davka na dodano vrednost (DDV) – lahko na (osnovna) živila, kot je te dni storila Avstrija, ali drugo blago ali storitve. Te dni so se omenjenega koraka spomnili tudi pri stranki NSi in zagnali spletno peticijo, s katero zbirajo podporo za znižanje stopnje DDV za 15 osnovnih živil z 9,5 na pet odstotkov.
A ne pozabimo, politika, leva in desna, je vsa ta leta gluha za vsakršne razprave o znižanju stopnje DDV. Razlog je enostaven: po podatkih ministrstva za finance in Statističnega urada RS je DDV s skoraj 40 odstotki ena največjih postavk v državnem proračunu (skupaj z dohodnino) – temu denarju se država ne želi odpovedati, saj bi morala v nasprotnem primeru najverjetneje zategniti pas na svoji strani in pri razsipnih državnih projektih.
Po drugi strani ob vsem poudarjanju, da je Slovenija socialna država, ki ne pozablja na ranljivejše, že vsa ta leta v predalih ministrstev ostajajo projekti o obdavčenju nepremičnin, ideje o ustreznejšem reguliranju trga nepremičnin ne prestopijo niti praga vrat na ministrstvih. Čeprav je nepremičninski trg povsem izgubil smer in si danes mnogi tudi s povprečno – ne minimalno – plačo le stežka privoščijo najemnino v osrednji Sloveniji, na Primorskem in na gorenjskem koncu, pa še kje.
