Petkovo jutro je marsikje postreglo s snegom, nad Krasom sta veter in dež silila v toplo in suho zavetje. Le nekaj več kot 350 prostovoljcev, ki so se ta dan namenili pokloniti naravi in ji pomagati pri njeni obnovi, se ni dalo. V blatu in mrazu so se s sadikami dreves podali po Fajtem hribu nad Renčami. Tam je poleti 2022 divjal velik požar in za seboj na slovenski strani pustil 3705 hektarjev veliko pogorišče. »Ozrite se po hribu, vse golo, nikjer nobenih dreves, še vedno se vidi, kako velike površine so pogorele,« je med iskanjem najboljšega mesta za sadiko hrasta dijak Nik Savšek z roko pokazal naokrog. Pred oči si je poskušal priklicati prizore gašenja, ki jih je pred dvema letoma spremljal po televiziji. Tretji vseslovenski veliki akciji pogozdovanja se je pridružil skupaj s sošolci srednje gradbene šole v Ljubljani. Drugi prostovoljci so prišli iz različnih podjetij in ustanov. Z zaboji sadik in opornimi količki so se pogumno podali v blatno strmino in med kraškim kamenjem iskali zaplate zemlje za nova drevesa.
S pogozdovanjem želijo prehiteti invazivne tujerodne vrste in preprečiti erozijo. Prostovoljci so v ta namen sadili listnata drevesa – dve vrsti hrasta, lipovec in koprivovec. »To so kraške vrste, cer in puhasti hrast sta tukaj najbolj razširjeni vrsti hrasta, koprivovec pa je tako ali tako doma na južnem robu Krasa in ga poskušamo razširiti, ker je zelo primerna vrsta in tudi uspehi preteklih sajenj kažejo, da se obnese. Tudi lipa je del tega območja. Vse te vrste so prilagojene tukajšnjim rastiščem in pripravljene na podnebne spremembe, ki prihajajo. Na tak način bomo v kraške gozdove vrnili avtohtone drevesne vrste, ki so nekdaj na teh območjih že uspevale,« je sredi strmine pojasnil Aleš Poljanec, strokovni vodja Zavoda za gozdove Slovenije. Skupaj z vodjo sežanske enote zavoda za gozdove Boštjanom Košičkom sta vsem prostovoljcem, ki nimajo vsak dan opravka s sadnjo dreves, svetovala, naj sadijo na dva metra in pol razdalje, izkopljejo dovolj globoko luknjo, da bo šel vanjo ves koreninski sistem, nato pa naj luknjo zatrpajo z izkopano zemljo in obhodijo, da se bodo korenine sprijele z zemljo. K vsaki sadiki je sodil še količek, da bodo sadiko lažje našli, ko bodo prihodnje leto odstranjevali robido. »Ni dovolj, da sadike samo posadimo, treba jih je tudi negovati, da jih ne zaduši pritalna vegetacija,« je pripomnil Poljanec.
Sadikam mraz ni prišel do živega
Mrzlo jutro sadikam ni škodilo. »Lahko bi sadili, tudi če bi bile temperature okrog ničle, kar pa danes še niso. Za nameček sadike prihajajo iz hladnejših krajev, kot je Kras. Posebej za požarišče so bile vzgojene v drevesnici Štivan pri Postojni,« je razložil Košiček.
Dijaka Nik Savšek in Aleksander Todorović Dajnko sta hrastu nameščala oporni količek. Bila sta iskrena: akciji sta se priključila, ker jima je tako odpadel dan pouka. »Seveda je lepo in pomembno, da pomagamo naravi, ampak ta trenutek je najpomembnejše, da mi ni treba biti v šoli,« se je zasmejal Savšek. Sledila sta napotkom gozdarjev, pripomnila pa, da tega ne počneta prvič, tudi doma sta že kdaj posadila kakšno drevo.
Med zvoki krampov se je počasi tudi megla začela redčiti, v daljavi so se pokazali zasneženi hribi. Iz nahrbtnika ene od prostovoljk so odmevale domače viže. Ob muziki je vse lažje. Prve sadilne linije so zasedle večinoma ženske predstavnice Zavarovalnice Triglav. Zavarovalničarke Maja, Nina in Maruša so prišle iz Ljubljane. »Nismo prvič, akcije smo se udeležile že lani. Ne glede na vreme si želimo, da bi naredile čim več dobrega. Sadimo primorski hrast, korenine moramo v celoti zasuti z zemljo in potem še malo pohoditi, pa kakšen kamen damo okrog za zaščito,« so pripovedovale. Obljubile so, da bodo napredek svojih sadik spremljale in jih prišle še kdaj pogledat.
Nekoliko nižje sta si Kaja in Natalija, prav tako iz Zavarovalnice Triglav, utirali pot med robidovjem, ki je v teh dveh letih že pognalo na pogorišču. Vihtenje krampa na kraškem terenu ni najlažje opravilo.
Vreme je bilo zoprno namenoma
Na eni zadnjih sadilnih linij so se s kraškim terenom merili sodelavci Agencije RS za okolje (Arso) in popravljali napake svojih predhodnikov, ki so tam pred več stoletji dovolili sečnjo ogromne količine hrastovih dreves za gradnjo Benetk. Pokaramo jih, da so bolj slabo poskrbeli za vreme, a se niso dali, še več, takšnega so menda »zrihtali« namenoma. »Vreme je namenoma takšno. Voda mora biti, da se korenine lepo primejo,« sta se branila Ahac Pazlar in Andreja Moderc. Pa tudi sadikam so želeli prihraniti temperaturni šok, glede na to, da so prišle iz še hladnejših krajev.
A šalo na stran. Pogozdovanje je resna stvar. »Ne zavedamo se, kako velik vpliv ima lahko takšna rana v okolju. Tak požar je kamenček v mozaiku, saj je v naravi vse povezano. Ker ne vemo čisto natančno, kaj in kje je tista kritična točka, ki bo porušila ravnovesje, je pomembno, da s pogozdovanjem pomagamo naravi, da se obnovi, da se vrnejo živali in se ta krog znova sklene. Gozdovi so izjemno pomembni tudi zaradi vode. Na drugem koncu sveta, kjer sekajo amazonske gozdove, tamkajšnja plemena to zelo dobro vedo. Tudi Slovenija je povirna država, z gozdovi že zelo dolgo živimo in lahko bi bili živ laboratorij za Evropo in svet, saj imamo na tem področju zelo veliko znanja. Upam, da ga bomo znali predati naprej,« je s krampom v roki razmišljala Barbara Bernard Vukadin, ki na Arsu sodeluje z Evropsko agencijo za okolje in skrbi, da znanje iz Evrope pride k nam in naše tja.
Pogozdili deset hektarjev
Akcija pogozdovanja se je nadaljevala tudi v soboto, skupno je tako minuli konec tedna pri obnovi Krasa pomagalo več kot 600 prostovoljcev iz Slovenije, Hrvaške in Italije. Pogozdili so dodatnih deset hektarjev površin, kraška pobočja pa so tako bogatejša za 20.000 sadik.
V dveh letih je bilo doslej obnovljenih približno 230 hektarjev pogorišča: na več kot 46 hektarjih so prostovoljci in izvajalci posadili sadike, na 135 hektarjih posejali seme in na 51 hektarjih posadili želod, z droni so seme posejali na dveh hektarjih. Glede na obsežnost požara pa še vedno ostajajo območja, kjer je vegetacija tako hudo poškodovana, da se gozd in z njim povezan habitat za živali sam ne bo mogel obnoviti. Tokratna akcija zato prav gotovo ni bila zadnja.
