Po svetu brez listnice

Po svetu brez listnice

Listnica je človekov najboljši prijatelj predvsem v primeru, če je kaj v njej. Zaradi čarobnega pomena te besede se je znašla celo v uradniškem besednjaku. Tako poznamo ministre z listnicami in tiste brez.

Včasih se zgodba začne še pred uradnim začetkom. Tako je brez denarnice nenadoma ostal bodoči minister Radovan Žerjav. Ko so sestankovali na slavnem zgodovinskem sestanku v gostilni v Lukovici ter kovali prihodnjo zmagovito koalicijo, so mu neznanci razbili steklo na avtu ter ukradli listnico. Zvenelo je kot opozorilo: če ne boš pametno govoril in ravnal, ostaneš brez nje tudi v ministrskem smislu. Očitno se je Žerjavu vse zgodilo, kot se je moralo, in je zdaj minister.

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak ima že v opisu del in nalog zapisano, da je brez resorja (slikovito temu rečejo brez listnice), kar seveda še zdaleč ne pomeni, da je brez prebite pare. Za potne stroške vedno dobi. Saj tudi mora, ker Slovenci po svetu ne posedajo v Ljubljani ali v Moravčah.

Tako je najprej krenila med Slovence na avstrijsko Koroško in nekoliko pomodrovala o dvojezičnih krajevnih napisih. Novakova govori lepo in v človeku prijaznih prispodobah, a jo včasih slabo razumejo. Tako kot takrat, ko je razlagala, da so se domobranci skupaj z Nemci bojevali proti partizanom zato, ker so se jim slednji po vojni grdo maščevali. Misel se ni posrečila in jo zaradi nje še dandanes vlačijo po spletnih forumih.

Obisk v Avstriji ni bil tako usoden, toda koroški deželni glavar Gerhard Dörfler je vseeno dokaj zaropotal zaradi njenega kramljanja o krajevnih tablah.

Potem je morala gospa Ljudmila avstrijskemu veleposlaniku pojasnjevati, kaj je v resnici mislila - in problem je sčasoma zatonil v pozabo.

Hm, tako je to. Čeprav so Slovenci po svetu nadvse ljudomili in srčni, je vseeno treba paziti na izjave predvsem zato, ker lahko pridejo v napačna ušesa.

Eden od predhodnikov Novakove je bil tudi Franc Pukšič, dosmrtni župan Destrnika. Tudi on se je v zgodovino zapisal z živopisnimi stavki.

Nekoč je prišel v Trst na sestanek s tamkajšnjimi rojaki in se takole predstavil: "Sem Franc Pukšič, državni sekretar za Slovence po svetu - in osebnost tedna na Valu 202." Vsi so dvignili obrvi in napeto ugibali, katera titula je pravzaprav pomembnejša.

Toda dilema ni imela hujših posledic, kajti Pukšič je kmalu zatem odstopil, pozneje zamenjal stranko - osebnost tedna je pa le ostal, saj jih vodijo v posebni spominski knjigi.

Velikosti in veličine seveda ne pri ljudeh ne pri podjetjih ali uredništvih ne sodimo po zunanjosti, temveč po značaju. In po tem, kako se vedejo do drugih ljudi. Tudi do konkurence.

Poglejmo le droben primer. Ni prvič, da to omenjamo. Dnevnik in Večer, na primer, vedno zabeležita, česa so se spomnili v katerem od uredništev, četudi pri konkurenci in čeprav pri Delu.

Pred dnevi je Dnevnik podelil nagrado za najboljšo zbirko kratke proze. Da ja ne bi prišlo do zmešnjave, se nagrada imenuje Dnevnikova fabula (Dnevnikova po Dnevniku, ki organizira izbor in da cvenke, fabula po literarnem festivalu Fabula). Lep dogodek, predvsem v časih, ko je vse nekam poklapano in prežeto s krizo. O tem so poročale televizije, radio, časopisi. Hojla, celo Delo je objavilo intervju z nagrajencem, Dušanom Čaterjem. Toda roke so se jim kar tresle od groze, da ja ne bi pomotoma natipkali, kdo je nagrado podelil…

Presenetljivo pa o Dnevniku radi kaj objavijo, kadar se v naši hiši kaj malega zakuha. Če potarnajo novinarji, ker imajo že predolgo le začasne urednike ali ker niso veseli novega direktorja. Vsako podjetje, naj bo časopisno ali kakšno drugo, je kot malo večja družina in včasih se v družinah tudi malce skregajo. Kar seveda še ne pomeni, da je to novica za prvo stran. Razen če je človek privoščljiv. Morda tudi sindikalno solidaren. Ampak saj osrednji časopis menda ja ni sindikalni bilten?

Morda pa se kdo samo preveč nesamozavestno boji - konkurence? (dt)