Praznične lučke, okrašena drevesa, stojnice z darili, gneča na ulicah, polne trgovine in senca, ki se razteza nad čarobnim vzdušjem – poki in bliski pirotehničnih izdelkov. Ognjemetne baterije, fontane, rimske bombe, ognjemetne svečke, bengalski ognji, tigri ter tudi z zakonom prepovedana pirotehnika, ki po takšnih in drugačnih poteh pristane v rokah ljudi, kljub vsakoletnim opozorilom in nesrečam ostajajo nepogrešljiv del prazničnega časa. Kar je za ene vir užitka, je za druge razlog za slabo voljo in strah. Kaj pa živali?
Številni skrbniki hišnih ljubljenčkov z nelagodjem vstopijo že v prve decembrske dni, ko se kljub zakonskim omejitvam začnejo posamezni pirotehnični izpadi. Za mnoge živali pa pokanje in bliskanje v praznično obarvanih dneh pomeni eno najbolj stresnih obdobij v letu. Prav v tem času je tudi največ pogrešanih in izgubljenih psov. Sabina Piber iz K9 – iskanje in reševanje pogrešanih živali in ljudi, kamor se skrbniki pogosto obrnejo v stiski ob izgubi živali, sicer opaža, da se razmere v zadnjih letih vendarle izboljšujejo. Ne zato, ker bi bilo v prazničnem času pokanja manj, temveč predvsem zaradi večje ozaveščenosti ljudi o tem, kako pravočasno in ustrezno poskrbeti za pse, da ti v strahu ne pobegnejo. »Upamo, da bo tudi letos tako,« dodaja.
Umirjen človek umiri tudi žival
Včasih tudi skrbniki, ki svojim živalim želijo le najboljše, v dobri veri naredijo napake, s katerimi njihovo stisko še poglobijo. Morda tudi zato Petra Gjureč iz Radencev, ki živalim pomaga pri premagovanju travm s tako imenovano tehniko zaupanja, pogovor o pomoči živalim v prazničnih dneh začne drugje – pri človeku.
»Ko vidimo žival v stresu, je zelo pomembno, da ostanemo čim bolj mirni in sproščeni. Živali močno zaznavajo in prevzemajo naš stres, zato tudi jeza in razdraženost vplivata nanje. Najprej se je torej treba ozreti vase, v svoje odzive, in preveriti, kako sproščeni smo. Že to, da začutimo stopala na tleh, ozavestimo dihanje in podaljšamo izdih, lahko pomaga, da se umirimo – in s tem tudi naše živali.«
Vsaka žival je edinstvena kombinacija genetike, preteklih izkušenj in okolja, v katerem živi, zato hitre in univerzalno primerne rešitve za odpravo strahov pred glasnim pokanjem ni. Petra Gjureč se skupaj s skrbniki osredotoča na krepitev čustvene stabilnosti psa in njegove sposobnosti spopadanja s stresnimi situacijami. Ključno je, dodaja, da strah pred poki razumemo ter se lotimo vzrokov in ne zgolj simptomov. »Ne odpravljamo le težav, povezanih s pokanjem, temveč gradimo čustveno stabilnost psa, njegovo samozavest, dobro počutje v lastnem telesu in zavedanje telesnih mej. Ko se pes dobro počuti v svoji koži, lahko tudi v zahtevnih zunanjih okoliščinah lažje ostane stabilen in pridobi nove, pozitivne izkušnje. Proces poteka postopno, s podporo in orodji najprej za skrbnika, nato za psa. Pristop je vedno individualen – pri nekaterih psih so spremembe hitre, pri drugih traja dlje, a napredek je stalen, kar je najpomembnejše.«
Ustvarjanje varnega prostora
Ker dnevi, ko bo pokanje pirotehnike – ne glede na zakonske omejitve – stalnica, že trkajo na vrata, za dolgoročne preventivne pristope pogosto zmanjka časa. Kljub temu lahko tudi v zadnjem trenutku z določenimi ukrepi omilimo vpliv intenzivnega obdobja pokanja. Kopalnico ali kletni prostor v družinski hiši lahko na primer spremenimo v varen prostor za hišnega ljubljenčka. Pomembno je, da živali tja ne odpeljemo prvič šele takrat, ko bo pokanje najhujše, temveč naj prostor že prej prepozna kot zatočišče. Vanj jo večkrat pospremimo, z njo posedimo in ji pomagamo, da prostor poveže z mirom in varnostjo. Vanj namestimo ležišče in igrače.
»Ne vodimo jih v kopalnico samo takrat, ko je hudo. Že prej se ukvarjamo s preventivo in se z njimi večkrat usedemo, da se sprostijo – prostor mora postati varen kotiček za umirjanje,« svetuje Petra Gjureč. Ker prestrašenih živali ne motijo le glasni zvoki, temveč tudi svetlobni bliski, zagrnimo zavese in spustimo rolete.
»Po izkušnjah mojih tečajnikov se je izkazala še ena rešitev. Za živali, ki se v kletki sicer počutijo varno in udobno, je lahko tudi ta varen prostor umika. Nekateri skrbniki so kletke oblepili s peno, kakršno uporabljajo za zvočno izolacijo v studiih, in izkušnje kažejo, da to lahko bistveno pomaga,« sogovornica deli še eno od izkušenj, ki so se izkazale za uspešne med tečajniki na njeni brezplačni delavnici, namenjeni skrbnikom živali, ki se bojijo pokanja.
Tudi glasba je lahko učinkovit način za prekrivanje glasnih zunanjih zvokov. »Na živali pomirjujoče deluje predvajanje rjavega šuma, pomagajo pa lahko tudi gospodinjski aparati, katerih zvok že poznajo in se jih ne bojijo. Pralni stroj na primer zelo lepo 'zamaskira' zunanje pokanje … Velikokrat se pošalimo, da so v tem času naša oblačila najčistejša, ker operemo vse, kar imamo v omarah,« z nasmehom doda sogovornica. Zaradi nizkih frekvenc so lahko v pomoč tudi drugi gospodinjski aparati, vendar je ključno, opozarja, da je pes teh zvokov vajen. Zato je smiselno že pred silvestrovim preveriti, kako se nanje odziva.
Petra Gjureč, ki že več kot desetletje razvija metodo, temelječo na krepitvi občutka varnosti pri psu in človeku, pri prestrašenih psih razlikuje dve fazi: rdečo in modro. »V rdeči fazi psa je strah, vendar še zaznava možnost, da se z aktivnostjo iz situacije reši. To se kaže z nemirom, tekanjem, slinjenjem, praskanjem ali grizenjem. Če se stanje stopnjuje, lahko pes preide v modro fazo, ko je stiska tako huda, da podzavestno presodi, da mu nič več ne more pomagati. Takrat psi 'zamrznejo', kar nas lahko zavede v napačno prepričanje, da je z njimi vse v redu.« Pse v rdeči fazi, ki stres sproščajo z gibanjem, je smiselno pri tem podpreti in jim dovoliti, da aktivnost nadaljujejo, saj tako sproščajo presežek stresne energije.
Tudi dotik je pomembno orodje pri premagovanju stresa zaradi pokanja. Pes, ki ga je strah, pogosto išče zavetje in občutek varnosti pri skrbniku, zato je dotik zanj pomembna opora. »Če psa dotik pomirja, ga božajmo ritmično in umirjeno, s počasnim glajenjem, na primer po ušesih. To ne sme biti živčno božanje, pri katerem ni jasno, ali smo bolj nemirni mi ali pes.«
Na trgu je danes veliko pripomočkov, ki obljubljajo pomiritev živali v stresnih trenutkih, tudi ob prazničnem pokanju, vendar so izkušnje z njimi različne. Med pogosteje uporabljenimi pripravki, ki jih uporabljajo skrbniki in jih priporoča tudi sama, so Bachove cvetne esence, CBD-kapljice in drugi dodatki, ki lahko pri blažjem stresu pomagajo k večji sproščenosti. Pomembno je, da ne delujejo sedativno, temveč psa le podprejo pri umirjanju. Pri uporabi CBD-kapljic je nujno posvetovanje s strokovnjakom glede odmerjanja, poleg tega jih je priporočljivo začeti uporabljati pred vrhuncem praznovanj. So skrbniki za letošnje praznike že prepozni? »Ne še, mislim, da se še da ujeti skrajni čas,« odgovarja (op.avtorja: pogovor je potekal približno deset dni pred božičem). Za težje primere živali z globokimi strahovi in močno občutljivim živčnim sistemom za čas intenzivnega časa pokanja pomagajo anksiolitiki ali antidepresivi, ki jih predpiše veterinar, ampak »kot skrajna možnost, ko res ne gre drugače«. Ne priporoča pa sedativov, ki psa le fizično onemogočajo, a psihično ostane priseben.
Pes v paniki splezal na drevo
Kako ravnati, če med sprehodom nenadoma močno poči? »Prvi in najpomembnejši nasvet je, da ostanemo mirni mi sami. Takoj po dogodku psa odpeljimo domov in mu ustvarimo čim bolj varno okolje, kjer lahko sprosti strah in preživetveno energijo, ki se je ob poku dvignila,« svetuje. V pomoč so lahko tudi priboljški: če pes po poku dobi priboljšek, lahko zvok poveže z nečim prijetnim. »A to deluje predvsem, dokler strah še ni prevladujoč. Ko je pes že zelo prestrašen, priboljškov običajno ne sprejme, zato so ti bolj preventivno orodje.« V obdobju pogostega pokanja lahko psa dodatno zamotimo z dejavnostmi, kot je vohljanje, saj so takrat zaposleni na več ravneh, kar jim pomaga ohranjati večjo sproščenost. Če je strah res globok in pes nosi v sebi travmatsko izkušnjo, je najboljša rešitev umik v mirno okolje, kjer ga zvoki pirotehnike ne dosežejo. Ključno pa je, da se z odpravljanjem strahu ne ukvarjamo le ob praznikih, temveč vse leto.
Kaj pa psi, ki živijo zunaj – pred hišami, v boksih ali na vrtovih? »Najprej bi prosila vse, ki želijo pokati, naj tega ne počnejo. To je prvi korak. Če pa že poka, naj skrbniki zunanje pse vsaj v tem obdobju vzamejo k sebi v notranje prostore,« apelira sogovornica. V paniki si psi lahko hudo poškodujejo tačke ali smrček, v preteklosti so se psi na verigah celo obesili. »To je boj za življenje. Videla sem psa, ki je v paniki splezal na drevo. Grozljivo. Najmanj, kar lahko storimo, je, da jih v tem času umaknemo na varno.« Dodaja, da je za pse, ki so ves čas zunaj, težko najti dober nasvet, saj je dogajanje zanje pogosto preveč intenzivno.
Na argumente, da so bili psi od nekdaj vajeni zunanjega življenja in vseh vplivov, pa sogovornica odgovarja, da so številni strahovi psov posledica tesnega sobivanja z ljudmi. »Bolj ko so psi v stiku z nami in z našim stresnim načinom življenja, bolj se mi zdi, da je več vedenjskih težav. Ko so bili svobodni, je imel pes možnost izbire, mi pa jim marsikaj vzamemo. Tisti, ki so bili nekoč med grmenjem in nevihtami zunaj, so se zatekli drugam. Lahko so šli stran, se umaknili, naši psi danes pa so omejeni, ker smo jim gibanje omejili mi.«
Nekontrolirani leti in trki štorkelj
Neme žrtve pirotehnike so tudi prostoživeče živali. Medtem ko je hišnim ljubljenčkom lahko vsaj delno v uteho bližina človeka, so divje živali skoraj povsem spregledane. Nočno pokanje močno poseže v njihov naravni ritem, številne vrste pa so izjemno občutljive za hrup in bliske. Lisice, srne, ježi, zajci in druge živali doživljajo december kot čas, ko njihova naravna pravila ne veljajo več. Nočne živali, ki se zanašajo na sluh, so v času pirotehnike dobesedno »oglušene«. Ptice namesto počitka ure in ure begajo po nebu, stres pa jih izčrpa in jim oteži iskanje hrane. Srna lahko v paniki zbeži pred avtomobil ali konča poškodovana v jarku, kjer lahko umira ure ali celo dneve. Praznični čas je še posebej krut do bolnih, poškodovanih, starih in že oslabljenih živali, za katere je dodatni stres lahko usoden.
Da pirotehnika povzroča hud stres, paniko in dezorientacijo tako pri domačih kot prostoživečih živalih, potrdi tudi veterinar dr. Zlatko Golob, vodja Zavetišča za zaščitene prostoživeče živali Muta. »Posledice so pogosti pobegi, trki v ovire, zlomi, notranje poškodbe in pogini. Posebej ranljivi so ptice, zlasti tiste v jatah, netopirji, parkljarji, mladiči ter breje in oslabele živali.« Ker imajo številne živali bistveno občutljivejši sluh kot ljudje, so glasni poki zanje še posebej obremenjujoči. To se odraža tudi v večji obremenitvi zavetišč in veterinarskih služb v prazničnem času, ko zaznavajo porast poškodb, povezanih s poki in eksplozijami.
V Sloveniji ostane nekaj štorkelj tudi čez zimo. Dr. Golob opozarja, da postaja antropogeni vpliv na kvaliteto njihovega bivanja iz leta v leto večji in hrup pirotehničnih pripomočkov spravi ptico v stres, nekontroliran let in pogosto v trk.
Če na prostem naletimo na poškodovano prostoživečo žival, je pomembno, da se je po nepotrebnem ne dotikamo, jo po možnosti umaknemo na mirno in temno mesto ter takoj obvestimo pristojno zavetišče, veterinarsko službo ali pokličemo 112. A najboljša zaščita živali ostaja preventiva – opuščanje pirotehnike in izbira tišjih, bolj sočutnih načinov praznovanja, še opozarja veterinar.
