Dolgo časa je prevladovala podoba Marsa kot planeta, ki je bil v svoji preteklosti bodisi zamrznjen svet, občasno prekinjen s kratkimi epizodami taljenja, bodisi suh in pust kraj z bežnimi sledmi tekoče vode. Toda na dnu kraterja Jezero, ki ga od leta 2021 neumorno preiskuje Nasin rover Perseverance, leži dokaz, ki takšno razumevanje postavlja na glavo.
Sredi monotone rdečkaste pokrajine, značilne za oksidiran železov prah, je roverjevo oko ujelo nenavaden kontrast: bleščeče bele, skoraj nezemeljsko svetle kamnine.
Nova študija, objavljena v reviji Communications Earth & Environment, razkriva, da ti kamniti fragmenti niso le mimobežna geološka zanimivost, pač pa so preživeli ostanki iz časa pred tremi milijardami let, ko je bil Mars verjetno vroč in vlažen – pravi tropski paradiž z intenzivnim kroženjem vode, ki bi ga na Zemlji zlahka zamenjali za podnebje ekvatorialnega pasu.
Arhiv dežja, zapisan v glini
Ključ do tega spoznanja se skriva v mineralu, imenovanem kaolinit. Gre za vrsto aluminijeve gline, ki je geologom na Zemlji dobro znana, na Marsu pa je v takšni obliki izjemna redkost.
»Da ustvarite kaolinit, potrebujete vodo. In to ne malo vode,« je pojasnila Briony Horgan, planetarna znanstvenica z Univerze Purdue in ena ključnih oseb pri misiji Perseverance. »To zahteva intenzivno kemično preperevanje, ki ga običajno vidimo samo v podnebjih, kjer dežuje tisoče let brez prestanka.«
Proces, ki ga opisuje Horganova, je na Zemlji brutalen do kamnin. Vročina in stalno deževje dobesedno izpereta iz tal vse elemente, razen najbolj odpornih. Voda odplakne železo in magnezij, za seboj pa pusti samo okostje iz aluminija in silicija. Rezultat je bela glina, ki jo danes najdemo v tropskih tleh ali v geoloških plasteh iz obdobij, ko je bila Zemlja toplejša.
Analiza instrumentov na krovu roverja je potrdila prav to: kamnine v Jezeru so skoraj čisti kaolinit. Vsebujejo več kot 30 odstotkov aluminijevega oksida, medtem ko je vsebnost železa zanemarljiva. To je geološki podpis, ki ga ni mogoče ponarediti. Če bi te gline nastale zaradi hidrotermalnih vrelcev (vroče vode iz podzemlja), bi bila kemična slika drugačna – bogatejša z alkalijami in drugačnimi razmerji kovin.
Ne, te skale je oblikovalo nebo.
Tropski nalivi na tujem svetu
Adrian Broz, raziskovalec in glavni avtor študije, je marsovsko kamenje primerjal z Zemeljskimi vzorci z dveh zelo različnih lokacij: 55 milijonov let starega paleotala blizu San Diega in 2,2 milijarde let starih formacij v Južni Afriki. Podobnost je bila osupljiva.
Kemični odtis marsovskih skal, zlasti visoka koncentracija titana (ki se ne izpere zlahka in ostane v tleh), kaže na neizprosno deževje. Da bi dosegli takšno stopnjo preperevanja, bi moral Mars prejemati več kot 1000 milimetrov padavin letno – količino, primerljivo z današnjim Londonom ali Ljubljano, vendar razporejeno skozi milijone let na vulkanskih tleh.
To radikalno spreminja naše razumevanje Marsove naseljivosti. Ne govorimo več o mikrobih, ki bi se borili za preživetje v slani luži pod ledom. Govorimo o okolju s stabilno, tekočo vodo, zmernim do kislim pH in prisotnostjo kisika. »Če te skale pričajo o mokrem in stabilnem površju,« pravi Broz, »to označuje eno najbolj obetavnih obdobij za morebitni razvoj življenja na Marsu.«
Skrivnostni izvor
Vendar pa odkritje prinaša tudi novo uganko. Rover Perseverance teh belih skal ni našel v njihovem prvotnem ležišču. Ležale so raztresene po površju kot blodeče skale. Od kod so prišle?
Znanstveniki govorijo o dveh scenarijih. Prvi, bolj poetičen, predlaga, da so močne reke, ki so nekoč polnile jezero v kraterju Jezero, te kamnine prinesle iz daljnega zaledja, morda skozi dolino Neretva Vallis. Drugi, bolj nasilen scenarij, pa predvideva, da je padec meteorita v bližini izvrgel material iz globine in ga raztreščil po okolici. Satelitski posnetki so dejansko zaznali s kaolinitom bogata območja v jugozahodnem delu kraterja, manj kot dva kilometra od roverjeve poti, kar daje upanje, da bomo kmalu našli tudi matično žilo.
Morda pa je najbolj pretresljiva implikacija te študije odgovor na vprašanje: kam je šla vsa ta voda?
Dolgo smo verjeli, da je Mars izgubil svojo vodo, ker je njegova atmosfera izpuhtela v vesolje, ko je planet izgubil magnetno polje. Toda kaolinit ponuja alternativno razlago. Ta mineral je kot spužva – v svojo kristalno strukturo veže vodo, ki tam ostane ujeta milijarde let. Ker Mars nima tektonike plošč, ki bi na Zemlji to kamnino reciklirala in vodo vrnila v ozračje skozi vulkanske izbruhe, je voda ostala zaklenjena v tleh. Mars se potemtakem ni zgolj posušil, pač pa je vpil samega sebe.
Ko rover Perseverance nadaljuje svojo pot čez to starodavno, zdaj tiho pokrajino, ne zbira samo kamenja. Lahko bi rekli, da zbira poglavja zgodovine, ki se je zgodila, preden se je življenje na Zemlji sploh dobro začelo. In v teh belih kamnih je zapisan spomin na čas, ko je bil Rdeči planet morda modra frnikola, ovita v tople oblake, ki so čakali na življenje.
