»Počutil bi se precej bolje, če bi na tekmi tudi zmagali. Ampak v tem času pomislim, da je to morda moj zadnji dvoboj tukaj in da sem imel nekaj dobrih noči v tej dvorani. Cenim vse bitke, ki smo jih vsa ta leta bili z Jerseyjem in vsemi drugimi ekipami. Bilo mi je v čast,« je bil kljub porazu proti New Jerseyju, ki so ga Kralji leta 2012 ugnali v finalu ob osvojitvi prvega Stanleyjevega pokala, ganjen in zadovoljen Anže Kopitar. Že s prvim od dveh zadetkov na sobotni tekmi je namreč postal najučinkovitejši hokejist v zgodovini slovitega kluba iz Los Angelesa, ki se bo letos sicer le stežka prebil v končnico.
Rekord za vse čase
Najboljši slovenski hokejist vseh časov je v svoji zadnji sezoni pred upokojitvijo presegel dosedanji rekord Kanadčana Marcela Dionna, ki je v 70. in 80. letih za Kingse zbral 1307 točk, podeljenih za dosežen gol ali podajo. Zdi se, da bi novi rekord lahko ostal v veljavi še dlje kot predhodnikov, če ne celo za vselej, saj bo tako uspešno in dolgo kariero, kot jo ima 38-letni Hrušičan ob popolni, kar 20-letni zvestobi enemu samemu klubu, skoraj nemogoče ponoviti. Anžeta, ki je zaradi izjemne nadarjenosti že pri 16 letih prerasel slovensko hokejsko okolje in odšel najprej igrat na Švedsko, je moštvo Los Angeles Kings pri 18 letih kot prvega Slovenca izbralo v prvem krogu nabora leta 2005, jeseni leta 2006 pa je že na prvi tekmi v NHL dosegel dva zadetka.
Že v naslednji sezoni je postal najboljši igralec kluba in bil prvič izbran tudi za tekmo vseh zvezd lige, kar mu je potem uspelo še štirikrat. Kraljem je bilo ves čas jasno, kakšen biser imajo v svojih rokah, zato so leta 2008 z njim podpisali sedemletno pogodbo za dobrih šest milijonov dolarjev na leto, nato pa še bogatejšo osemletno pogodbo za deset milijonov na leto. Visoke zneske, zaradi katerih velja za najbolje plačanega slovenskega športnika za Luko Dončićem in Goranom Dragićem, je več kot upravičil. Po upokojitvi najboljšega hokejista vseh časov Wayna Gretzkyja Kralji iz Los Angelesa niso dosegali prav nič kraljevskih rezultatov. Po Anžetovem prihodu pa se je vse spremenilo, saj so leta 2012 prvič v zgodovini osvojili Stanleyjev pokal, to pa potem leta 2014 še enkrat ponovili. Naš hokejist z enajstico na hrbtu (številko si je izbral v čast babice, ki jo je imela na svojem košarkarskem dresu) je bil ob obeh naslovih ne le najboljši strelec in podajalec svojega moštva, ampak celotne končnice tekmovanja.
Kopi oziroma Kopistar, kot sta ameriška vzdevka za Anžeta, je bil najboljši strelec in igralec kluba v kar 15 sezonah, maja 2021 pa je dosegel jubilejno 1000. točko in se s tem kot 91. član uvrstil v ekskluzivni klub tisočih točk. Na večni klubski lestvici je od minulega tedna prvi ne le po številu odigranih tekem (1505, kar je 209 več od najbližjega zasledovalca Dustina Browna) in številu podaj (z 858 je daleč pred Dionom s 757 in Gretzkyjem s 672 podajami), ampak tudi po točkah, torej skupnem seštevku golov in podaj. Po doseženih golih (450) ostaja tretji za bolj izrazitima strelcema Lucom Robitaillom (557) in Dionom (550), ju je pa presegel po številu odločilnih golov za moštvo. »To je noro. Tako veseli smo zanj. Mislim, da si bomo prav vsi zapomnili ta trenutek, pa če smo bili na ledu ali ne,« je o Kopitarjevem najnovejšem rekordnem dosežku dejal Brandt Clarke, ki je skupaj z drugimi soigralci in igralci nasprotnega moštva po tekmi sredi ledene ploskve čestital slovenskemu asu.
Uresničene otroške sanje
Še več kot statistični rekordi Kopitarju seveda pomeni dvakratna osvojitev Stanleyjevega pokala, posebno težo pa imajo tudi polno desetletje v vlogi kapetana moštva, uvrstitev v ožji izbor za najboljšega igralca lige ter osvojitev več posebnih nagrad za zgledno športno obnašanje (trofeja Lady Byng) in za napadalca z najboljšo igro v obrambi (trofeja Franka J. Selkeja). »Stanleyjev pokal mi res največ pomeni, saj sem kot otrok sanjal, da bi zaigral v ligi NHL in osvojil ta pokal. To so sanje vsakega fantiča, ki je imel rad hokej na ledu. Kako priti tja, kot otrok ne razmišljaš. Bi pa kot posebej ljub dosežek izpostavil tudi uvrstitev na olimpijske igre in sedmo mesto v Sočiju. Zdi se mi, da ekipni duh vedno nadvlada posameznega, lepše je, če se veseli več ljudi kot ti sam, drugi pa niso preveč veseli okrog tebe. Posamezni dosežki imajo svojo težo, vsak pa verjetno ve, koliko je kakšen vreden v hokejskem svetu,« je tudi na svoj najljubši reprezentančni dosežek spomnil v pogovoru za naš časnik pred petimi leti.
Da je Anže s svojo neverjetno športno kariero uresničil svojo največjo otroško željo, priča dejstvo, da je kot desetletni šolar napisal spis z naslovom Skrite želje hokejista Miha, v katerem omenja veliko željo po igranju v ameriško-kanadski profesionalni hokejski ligi NHL, čeprav malce prikrito za izmišljenim imenom. Njegova babica Marjana Katnik, ki je bila profesorica v šoli, je tedaj ob ocenjevanju spisa zapisala: »Hokejist Miha ima prevelike in nedosegljive želje.« Babica se je kot nekdanja odlična košarkarica pač zavedala, da je vrhunski šport lahko tudi krut in da le malokomu v njem res uspe, zato je vnuku, ki jo je že tedaj zaradi želje po mednarodni karieri stalno prosil za dodatne lekcije iz angleščine, hotela prihraniti kakšno razočaranje in malce prizemljiti njegove visokoleteče načrte.
Že dolgo je povsem jasno, da so se Anžetu, ki je bil leta 2012 kot prvi iz moštvenih športov izbran tudi za slovenskega športnika leta, želje ne le uresničile, ampak je presegel celo najbolj divje sanje. Zgodba fanta s Hrušice pri Jesenicah, ki je kot najstnik odšel v svet in uresničil željo po igranju v najboljši hokejski ligi in osvojitvi Stanleyjevega pokala, je zdaj videti kot nekakšna hollywoodska pravljica. In to ne pravljica, kakršne babice pripovedujejo svojim vnukom in se nikoli ne uresničijo, ampak takšna, ki jo vnuk napiše babici in se potem res zgodi.
Kljub vsem uspehom Anžetu, čigar oče Matjaž je bil hokejski reprezentant in trener, slava nikoli ni udarila v glavo, saj v izjavah vselej ostaja skromen in umirjen. Če zanemarimo bliskovite poteze in hitrost na drsalkah, je precej umirjeno tudi njegovo vedenje na ledu, kjer se 193 centimetrov visoki stokilogramski orjak skoraj ne spušča v sicer običajne hokejske grobosti, ampak se nasprotnikov raje loteva s pretanjeno tehniko in popolnim obvladovanjem ploščka. Nič kaj zvezdniško ni niti njegovo vsakodnevno življenje. »Rad imam umirjeno življenje. Po treningu počivam doma in grem na sprehod ali v kino. Občutek imam, da imajo moji prijatelji nekoliko hollywoodsko predstavo o tukajšnjem življenju, a od moje selitve sem sta se v mojem življenju spremenili le dve stvari. Domači naslov in zimski letni čas. Tu ni nobene zime,« je že pred časom povedal Kopitar. Z njim v ZDA že od začetka živi Slovenka Ines, dolga leta njegovo dekle, s katero se je pred 13 leti poročil in imata 11-letno Nežo ter 9-letnega Jakoba, ki že trenira hokej.
