Mladi so naš up in naša prihodnost, znanje pa hrbtenica države in edina neodtujljiva prednost majhnih narodov. Te besede najpogosteje slišimo od politikov, ko odpirajo nove šolske prizidke ali obnovljene telovadnice. Ali so to le lepe besede ali imajo v sebi tudi kaj mesa, smo preverili v predvolilnih programih strank. Zanimalo nas je, kaj bodo naredili, da bi mladi lahko prišli do stanovanj po dostopnih cenah, in kakšne bodo naše šole v prihodnosti, no, vsaj v naslednjem mandatu. Načeli smo teme, o katerih je bilo v dosedanjih predvolilnih soočenjih malo govora ali nič. Izgubile so se v kopici drugih težav, ki tarejo našo državo. Morda tudi zato, ker otrok čez tri tedne ne bo na volišča, ker pred šolami ni čakalnih vrst in ker ravnatelji še vedno nekako vsak dan znova »scoprajo« pouk.
Ko bomo 22. marca stopali proti volišču, se ne bomo odločali le zase, krojili bomo tudi prihodnost naši mladini, ki še nima volilne pravice. Odločitev bi morala biti zato toliko bolj odgovorna – vrtela pa se bo predvsem okoli tega, ali želimo močno javno šolstvo in javna najemna stanovanja ali v igro spustiti tudi tržno naravnano zasebno konkurenco.
Kdo bo še učil v šolah
V večini osnovnih šol današnji dan pouka ne teče tako, kot je bil začrtan v začetku šolskega leta. Učiteljev primanjkuje, mnogi odhajajo, niso redki primeri, ko mora učitelj športa poučevati tudi tehniko, zgodovinar pa matematiko. Tudi niso več redki primeri, ko kateri od predmetov sredi leta enostavno izgine z urnika – ker ga nima kdo poučevati. Stranke, ki smo jih povprašali o rešitvah, so bile bodisi tiho (SDS, Demokrati Anžeta Logarja) ali pa vsaj za začetek enotne: pomanjkanje učiteljev je velik, pereč, resen … problem, ki ogroža kakovost šolstva in prihodnost današnjih otrok.
V Prerodu ugotavljajo, da nam manjkajo kadri, ki jih ne moremo nadomestiti s tujo delovno silo ali umetno inteligenco. Vsi se strinjajo, da bo treba dvigniti ugled učiteljev, jih rešiti iz primeža birokracije in jim omogočiti več avtonomije, a čarobne paličice in izstopajoče vizije nima nihče. V Prerodu, Resnici, Levici in Socialnih demokratih rešitve iščejo tudi v vnovičnem dvigu učiteljskih plač, vsaj učiteljem na začetku kariere, a danes že vemo, da pri večini učiteljev plače niso merilo, saj odhajajo zaradi pogojev dela in odnosa v kolektivih.
Iz programov strank smo poskušali najti nekaj konkretnih rešitev. Socialni demokrati bi nove učitelje novačili z nacionalno kampanjo Postani učitelj, v stranki Resnica imajo recept hitre in praktične narave: pedagoške tečaje za ljudi iz prakse. V Svobodi bi mladim učiteljem in vzgojiteljem nasproti priskočili s stanovanji, v Prerodu bi v šole znova vrnili ocene vedenja. Saj se še spomnite: manj primerno, primerno in vzorno.
Nas čaka nova reforma?
Z nekaj redkimi izjemami stranke šolstvu znova napovedujejo reformo – čeravno niti zadnja, povsem sveža prenova učnih programov v šolah še ni zaživela. Prenovo celotnega šolskega sistema denimo napovedujejo celo v Svobodi, pod katero se je odvila zadnja prenova. Ali s tem priznavajo, da je bila zgolj kozmetične narave? Nesporno, šolstvo potrebuje korenito spremembo, da bo stopalo v korak s časom, vendar lahko že sedaj brez večjih tveganj napovemo, da se bomo o spreminjanju tako velikega sistema bržkone v enakem tonu pogovarjali tudi čez naslednja štiri leta.
Bolj jasne so stranke v odgovorih, kakšno šolo si želijo – javno ali morda tudi zasebno. V Levici ne podpirajo nekontroliranega ustanavljanja novih zasebnih osnovnih šol, prav tako ne mreže visokega šolstva. »Še posebej ne, če to pomeni preusmerjanje javnih sredstev v zasebne interese ali poglabljanje socialnih razlik,« pravijo.
O javnem šolstvu kot temelju socialne države govorijo tudi druge koalicijske stranke, zasebne vrtce in šole pa vidijo le kot dobrodošlo dopolnilo, ki pa ga ne mislijo podpirati z javnim denarjem. V Logarjevih Demokratih na naša vprašanja niso odgovorili, prav tako ne v stranki SDS, a sodeč po njihovem programu je glas za omenjeno stranko tudi glas za večjo vlogo zasebnih šol. V stranki SDS denimo menijo, da nekaj raznolikosti in zasebne konkurence nikomur ne škodi, niti šolstvu.
Podobno kot pri zdravstvu smo tudi tokrat stranke prosili, naj povedo, kolikšen del od tisočaka bi namenili mladim. Najbolj konkretni so bili v stranki Resnica – politike za mlade si po njihovem mnenju zaslužijo med 300 in 400 evri. V Prerodu denarja za otroke in mlade ne razumejo kot strošek, ampak kot dolgoročno naložbo. Namenili bi jim sicer nekoliko manj kot predhodniki, a še vedno med med 250 in 300 evri. Če bi bili mladi tolikšne pozornosti deležni že doslej, bi bila prihodnost nemara svetlejša. V Levici so se izognili, pravijo, da ne gre za vprašanje vsote, temveč za jasno politično odločitev, da vsak evro, vložen v otroke in mlade, zmanjšuje kasnejše stroške socialnih stisk, brezposelnosti in neenakosti. Tudi v Svobodi zneska niso postavili, saj bi morale po njihovem mnenju vse politike imeti v mislih tudi mlade. Socialni demokrati so zadrego rešili drugače: vztrajati nameravajo, da se sredstva za izobraževanje dvignejo na šest odstotkov BDP, in to ne glede na apetite in pritiske obrambne politike.
Stanovanje – razblinjene sanje
Ko otroke in mlade enkrat vendarle spravimo skozi šole, težav še ni konec, pravzaprav se tam šele začnejo. Njihove sanje se končajo enkrat takrat, ko v spletni brskalnik vpišejo »študentska soba«, dokončno pa razblinijo, ko nekaj let kasneje vtipkajo besedno zvezo »prvo stanovanje«. Ni kaj, trenutno so turisti bolj dobrodošli (in dobičkonosni) kot domača mladina, zato si ta ne more privoščiti niti najbolj zakotne luknje.
Strankam smo postavili enostavno vprašanje: kaj boste naredili, da bodo lastniki stanovanje raje oddali mladim družinam in študentom kot turistom? »To je eden ključnih problemov stanovanjskega trga v Sloveniji,« se strinjajo v Levici in skupaj s koalicijskimi strankami iz rokava povlečejo adut sedanjega mandata, ko so prvič uvedli omejevanje turistične rabe stanovanj. Drži, a na terenu je stanje enako, če ne še slabše, treba bo zagotoviti tudi brezkompromisen nadzor. V Levici ga obljubljajo v prihodnjem mandatu, hkrati pa tudi uvedbo davka na prazna stanovanja v mestih, kjer vlada stanovanjska kriza.
Resnica, Svoboda in Prerod bi lastnike stanovanj med drugim motivirali tudi finančno (nižji davki, stabilnejši dolgoročni najem). V SD se zavedajo, da na tem področju ni rešitve z enim zamahom, bi pa poskusili stanovanjsko problematiko dodatno reševati tudi s celovito davčno reformo (torej nepremičninskim davkom) in hitrejšim prostorskim umeščanjem, kjer bi imela stanovanja prednost.
Svoja »štalca« ali najeta sobica?
V tem trenutku v Sloveniji primanjkuje 20.400 javnih stanovanj. Kdo naj jih zgradi? Država ali zasebni kapital? Naj bodo najemna ali lastniška? Politični jarek je tukaj globok in teče med levim in desnim polom. Levo in levosredinsko usmerjene stranke zagovarjajo nadaljevanje gradnje javnih stanovanj, ki so jo, to jim je treba priznati, obsežneje pognale v zadnjih štirih letih. »Stanovanja so pravica in morajo postati dosegljiva realnost,« odgovarjajo v Svobodi, kjer ne pozabijo poudariti, da je bila to njihova osrednja prioriteta že v tem mandatu. Nadejajo se, da se bodo z večanjem ponudbe javnih stanovanj postopno znižale cene najemnin in nakupov tudi na zasebnem trgu.
V Levici napovedujejo konec špekulantom z nepremičninami, gradbenim in nepremičninskim baronom, z davčno politiko bi na trg začeli vračati tudi trenutno prazna stanovanja. Podobno tudi Socialni demokrati, ki bi občinam dali možnost, da v lokalnem okolju omejijo rast najemnin.
Da so cene stanovanj trenutno ena ključnih razvojnih ovir, so prepričani v Prerodu. »Zavzemamo se za gradnjo mreže dostopnih najemnih stanovanj (po dunajskem modelu dolgoročnega najema z možnostjo odkupa), zlasti za mlade družine, ter za kombinacijo javnih in zasebnih virov financiranja,« poudarjajo.
Na desnem polu nasprotno menijo, da zgolj z gradnjo javnih najemnih stanovanj ne bomo rešili problema, prednost dajejo gradnji lastniških stanovanj. V SDS gredo še dlje in najemna stanovanja vidijo bolj kot nekaj, s čimer naj se ukvarjajo kadrovske službe v gospodarstvu in javni upravi – torej kot motivacijo za pridobitev novih zaposlenih. Sicer pa menijo, da si mladi zaslužijo predvsem pogoje, da si bodo s svojim delom in trudom lahko pridobili lastno hiško ali stanovanje. Demokrati Anžeta Logarja napovedujejo, da bo stanovanjska politika ob njihovem morebitnem vnovičnem mandatu vstala iz pepela. Vsaj tako na prvi pogled namiguje njihov projekt Stanovanjski Feniks. Na kratko: občina ali država uredi zemljišče z vso potrebno infrastrukturo, mladi začnejo graditi, komunalni prispevek pa odplačajo kasneje v življenju.
V Resnici zagovarjajo oboje – javno in zasebno, med konkretnimi spodbudami za gradnjo pa tudi nižji DDV na gradbeni material in pohištvo. In še bombonček: za začetek bi vsakemu novorojenčku na varčevalni račun nakazali 500 evrov. Sredstva, ki bi se z leti plemenitila, bi lahko posameznik ob svoji polnoletnosti uporabil bodisi za izobraževanje, svoje prve podjetniške korake ali reševanje stanovanjskega problema.
