Pokojninska reforma, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem letos, bi morala prinesti olajšanje in finančno varnost za najranljivejše skupine na trgu dela. A je za tisoče delovnih invalidov, ki so svoj status pridobili pred letom 2026, prinesla le razočaranje in občutek drugorazrednosti. Kljub dvigu odmernih odstotkov za nove upravičence je sistem stare upravičence ujel v birokratsko past, iz katere, kot kažejo pojasnila pristojnih institucij, ni hitrega izhoda.
»V zadnjem času se na nas obrača vse več delavk in delavcev, ki so še prejšnje leto ali pred tem prejeli odločbo ZPIZ o prejemanju nadomestila za invalidnost na podlagi invalidnosti III. kategorije in izgube zaposlitve,« pojasnjuje Goran Lukić, predsednik društva Delavska svetovalnica. Njihov stik z realnostjo teh odločb je po Lukićevih besedah surov: »Ko beremo njihove odločbe, vidimo dve besedi. Prva beseda je revščina. Ker so na teh odločbah zneski, ki so prekleto pod kakšnim koli pragom preživetja. In to tudi v primerih delavk in delavcev, ki so pred tem delali po več desetletij.«
Druga beseda, ki jo ob tem poudarja Lukić, je jeza. Pričakovanja prejemnikov te – kot jo imenuje Lukić – »mesečne revščine« so bila namreč pred uveljavitvijo nove pokojninske reforme visoka. Pristojno ministrstvo za delo je javno in večkrat ponavljalo obljube, da bo nova zakonodaja izboljšala položaj invalidov. Zato je ignoranca države, ki po 1. januarju 2026 ni poskrbela za dvig mesečnih zneskov obstoječim prejemnikom, brez primere. »Govorimo o veliki sramoti,« poudarja Lukić in dodaja, da gre »za ljudi, ki so ne samo leta, ampak desetletja opravljali različna dela, fizična, psihično težka, in na koncu dobili revščino.«
Dvojna merila nove zakonodaje
Jedro problema se skriva v noveli zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki jo je lani sprejel državni zbor in v kateri so odmerni odstotek, na podlagi katerega se izračuna višina prejemanja nadomestila za invalidnost, dvignili s 60 na 80 odstotkov. Novela pa ne predvideva prevedbe oziroma ponovnega odmerjanja nadomestila, ki je bilo priznano in odmerjeno že pred 1. januarjem letos.
V Delavski svetovalnici navajajo konkretne in boleče primere s terena. Z njimi je v stiku invalid, ki je imel ob nastanku invalidnosti leta 2015 29 let pokojninske dobe in danes prejema zgolj 354 evrov nadomestila. Drugi primer je invalid, ki je imel pred dvema letoma ob nastanku invalidnosti 19 let pokojninske dobe in mu je bilo odmerjeno 439 evrov nadomestila. Znani so tudi primeri fizičnih delavcev, invalidov III. kategorije z omejitvami, ki s skoraj 20 leti delovne dobe prejemajo mizerne 404 evre – nadomestilo, ki se po reformi ni zvišalo.
Mizerija teh zneskov postane še bolj očitna ob pogledu na uradne statistike. Prag tveganja revščine za enočlansko družino v letu 2025 je znašal 1021 evrov, minimalni življenjski stroški pa so ocenjeni na 791,07 evra mesečno. Prejemniki nadomestil, med katerimi so delavci z več desetletji delovne dobe, pa morajo preživeti s 400 evri ali celo manj na mesec. Po Lukićevih navedbah gre za od okoli 18.500 do 18.750 prejemnikov nadomestil za invalidnost, za katere zahteva, da se jim zagotovi mesečno nadomestilo vsaj v višini minimalnih življenjskih stroškov. Lukić pristojno ministrstvo poziva k »osnovni javnopolitični higieni« in takojšnji odpravi te krivice. Opozarja tudi na dvoličnost ministra za delo, ki se je ob dvigu minimalne plače na 1000 evrov neto glasno prepiral z bančnikom, ob opozorilih na nadomestila, ki so več kot dvakrat nižja od 1000 evrov, pa ostaja popolnoma tiho.
Namen ni zagotavljanje preživetja
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti potrjujejo, da pokojninska reforma za obstoječe uživalce iz 85. člena novele ni predvidela nove odmere nadomestil po uradni dolžnosti. Pravijo, da se je s 1. januarjem 2026 priznavanje poenostavilo in da ni več razlikovanja glede na pravico do premestitve ali kategorijo invalidnosti (II. ali III.). Zaradi te izenačitve bodo nekatera nadomestila tistim, ki jim bo pravica priznana po 1. januarju 2026, odmerjena v višjem odstotku. Tisti, ki niso bili zaposleni ali pa so delovno razmerje izgubili brez lastne krivde, bodo po novem prejeli 80 odstotkov invalidske pokojnine. Tisti, ki so delo prekinili po lastni volji ali krivdi, dobijo 40 odstotkov, tistim, ki so se zaposlili na drugem delovnem mestu, pa se odmeri 35 odstotkov.
Obstoječi invalidi lahko na novo odmero upajo le, če pride do »vsakokratne spremembe delovnopravnega statusa ali ob spremembi v stanju invalidnosti«. Zakaj takšno strogo razlikovanje zgolj na podlagi datuma? Ministrstvo se brani, da so pravice vezane na »datum nastanka invalidnosti, ki ga določi izvedenski organ Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije«, kar naj ne bi bil arbitrarno določen datum, ugotavljanje pogojev pa je pač odvisno od zakonodaje, ki velja v času uveljavitve pravice. Prav tako poudarjajo, da je sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja sistem, kjer morajo pravice odražati višino vplačanih prispevkov in niso del socialno varstvenih sistemov.
Še bolj pa zbode njihov odgovor na očitke o revščini in prejemkih, ki so 300 evrov pod minimalnimi življenjskimi stroški. Na ministrstvu namreč trdijo, da namen nadomestil za delovne invalide II. ali III. kategorije sploh ni »v zagotavljanju njihovega osnovnega vira dohodka za preživetje«. Po njihovi razlagi naj bi to nadomestilo le delno krilo izpad dohodka zaradi dela na drugem delovnem mestu in motiviralo nezaposlene invalide k iskanju zaposlitve v okviru njihovih omejitev. Pri tem priznavajo, da so za celovito izboljšanje položaja invalidov potrebni še ukrepi na trgu dela, področju zdravstva in gospodarstva, za sprejem novele pa so predhodno potekala več kot polletna pogajanja s socialnimi partnerji. Na vprašanje, ali nameravajo zagotoviti prejemke v višini minimalnih življenjskih stroškov, pavšalno odgovarjajo le, da si »ves čas prizadevajo, da bi bile vse vrste pokojnin in nadomestil čim bolj dostojne«.
Več kot 17.000 ljudi na robu
Medtem ko ministrstvo teoretizira o motivaciji invalidov za vključitev na trg dela, številke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) slikajo precej bolj mračno sliko.
ZPIZ je januarja 2026 izvedel akontativni preračun za prejemnike nadomestil, pri katerem še ni razpolagal z vsemi končnimi podatki. Dokončna odmera bo izvedena kasneje s poračunom za nazaj. Po tem akontativnem preračunu je 4325 uživalcev sicer prejelo višje zneske. Natančnega števila tistih, ki do višjega zneska po novem niso upravičeni, na zavodu še nimajo.
Vendar pa podatek, ki resnično šokira, razkriva globino problema, na katerega opozarjajo v Delavski svetovalnici. Na 1. januar 2026 je bilo v Sloveniji kar 17.278 aktivnih prejemnikov nadomestil iz invalidskega zavarovanja, katerih nadomestilo je bilo nižje od 404 evre. Od teh jih je 3089 prejemalo nadomestilo kot brezposelna oseba. To pomeni, da ogromna masa delovnih invalidov preživi mesec z zneskom, s katerim v današnjem času ni mogoče pokriti niti osnovnih stroškov bivanja in prehrane.
In koliko izmed tistih »starih« invalidov je vendarle prišlo do nove, ugodnejše odmere na podlagi spremembe statusa, ki jo kot edino rešitev ponuja ministrstvo? ZPIZ pojasnjuje, da so do 28. februarja letos opravili vsega 101 takšno odmero. Zavod sicer dnevno prejema klice v zvezi z zakonodajo in pravicami, a pravijo, da posebnega izstopanja klicev zgolj teh upravičencev niso zaznali.
Delavska svetovalnica je v svojem boju nepopustljiva in invalide poziva, naj jim še naprej pošiljajo svoje odločbe, da se bodo lahko skupaj dogovorili za nadaljnje korake. Pravniški argumenti, ki jih ponuja država, na papirju morda pijejo vodo, a v realnosti puščajo grenak priokus, da je sistem pozabil na tiste, ki so zanj garali in v tem procesu izgubili tudi svoje zdravje.
