Brane Šalamon
Minuli teden je Janez Čuček praznoval svojo 75-letnico. To je tisti slovenski novinar, ki je iz naše časopisne hiše po osemnajstih letih, ko je bil novinar in urednik, odšel na TV Slovenija, kjer je ostal skoraj dvajset let in bil priljubljen voditelj televizijskega dnevnika pa pisatelj in prevajalec. Zanj večina trdi, da je legenda, televizijska, novinarska…
"Vprašanje je to z legendami, ker je zadnja leta že skoraj vsak legenda. Nisem prepričan, da sem res legenda, čeprav tako pravijo. Vsak, ki sliši, da mu pravijo legenda, bi seveda lagal, da mu to ne godi, v resnici pa moraš biti sam pri sebi kritičen in ugotoviti, ali si res legenda. Legenda je na primer zame Mojzes, moj dobri prijatelj Mojmir Sepe, in legenda je tudi moj dobri prijatelj Jure Robežnik. Oba sta glasbenika in takšne so legende, ki za seboj pustijo nekaj otipljivega, v njunem primeru slišnega. To so prave legende, ki se jih spomnimo po njihovem pomembnem prispevku…"
Saj za vas tudi pravijo, da ste legendarni Čuček, ki je televizijske dnevnike vedno končal z besedami "ostanite še naprej z nami".
"To so bili tisti hudi in krizni časi, takrat je bilo veliko skrbi, najprej podražitve in potem vojne na vsakem koncu sveta. Bil sem prepričan, da bi bilo dobro, da se televizijski dnevnik po vseh teh slabih novicah, teh je bila takrat večina, konča pozitivno. Dnevnik sem hotel končati na način, da bi pri ljudeh odgnal takratne skrbi. Res sem hotel, da se televizijski gledalci po koncu dnevnika ne bi ukvarjali preveč z vsakodnevnimi problemi. Veliko sem razmišljal, potem pa se mi je porodil ta stavek in očitno sem zadel bistvo, se povsem približal ljudem, ne glede na krizo in probleme."
Po takšnem zaključku televizijskih dnevnikov je postal zelo priljubljen in nekateri so, kot pripovedujejo v anekdotah, ugibali, ali gre samo za šifrirano sporočilo njegovi družbi. Kadar ga izreče, gre v družbo, kadar ga ne, gre domov.
Ostro čez politike
Janez Čuček ve o teh problemih in krizah veliko, saj se je po končanem študiju novinarstva na ljubljanski Visoki šoli za politične vede, predhodnici današnje Fakultete za družbene vede, leta 1959 zaposlil pri časopisu Dnevnik. Od leta 1978 je bil tudi urednik zunanjepolitičnega uredništva ter voditelj in urednik televizijskega dnevnika, od leta 1999 pa uživa pokoj. Veliko ve tudi o krizah časopisov, televizije…
"Novinarstvo še obstaja takšno, kakršno je bilo in mora biti. Pri časopisih in televiziji se je spreminjala predvsem tehnologija. Spomnim se, da so časopis včasih postavljali še v svincu, kar je bil dolgotrajen in zapleten postopek, da se je novica znašla na časopisni strani. Malo Gutenberga je bilo vmes (Gutenberg je bil nemški izumitelj, ki je sredi 15. stoletja prispeval k tehnologiji tiskanja, op.p.). Spomnim se, kakšen užitek je bilo posedeti v stavnici, kjer so v svincu postavljali podobo časopisnih strani, bil je neki poseben užitek. Verjetno kot v kovačnici, ko neposredno začutiš stvar, predmet, bistvo. Ampak to je tehnika, ki se res spreminja, vsebinsko pa je ostalo še vedno tako, kot je bilo, da znaš nekomu povedati, kje, kdaj, zakaj, kako mu je spodrsnilo in da v komentarju izpoveš svoje stališče."
Kot urednik zunanjepolitičnega uredništva ter voditelj in urednik televizijskega dnevnika ste bili priča mnogim dogodkom v politiki. Verjetno najbolje veste, kakšna je razlika med politiki nekoč in danes?
"Z vso odgovornostjo trdim, da so bili v tistem prejšnjem sistemu politiki manj poniglavi, bili so manj podkupljivi, manj pripravljeni na umazane, nespodobne in še kakšne kupčije. Trdno sem prepričan in za tem stojim. Res je, nekoč je bila Zveza komunistov in če so se dogovorili, da bo rdeča rdeča in črna črna, je to veljalo za vse in vedno. Dogovor se je spoštoval in kdor se s tem ni strinjal, pač ni prišel zraven, ampak bistvo je bilo v dogovoru. Držali so se ga, danes pa je drugače in lahko rečem, da je večina politikov nesposobna."
Kakšni pa so cilji?
"Enaki, vedno! Borijo se za oblast, vprašanje je, kako in s kakšnimi metodami. Seveda tudi danes, ko sem v pokoju, spremljam dnevno dogajanje in predvsem politiko, ampak žal sem čedalje bolj in bolj razočaran nad politiki, ki to pravzaprav želijo biti, v resnici pa niso."
Novinar in urednik Bogdan Novak, ki je svojo novinarsko pot začel leta 1972 prav v naši, Dnevnikovi hiši, je pred časom zbral celo vrsto anekdot o slovenskih novinarjih. V večjem delu anekdot nastopa tudi Janez Čuček in ko omenja prejšnji sistem in Zvezo komunistov, se moramo spomniti na to, da so morali biti v prejšnjem sistemu skoraj vsi uredniki obvezno člani partije. Čuček pa se ni včlanil, čeprav so ga vabili. Nekoč je sedel v centralni redakciji Dnevnika in v eni roki držal Mao Cetungovo knjižico (Mao Cetung, Mao Zedong, kitajski politik, op.p.), ki jo je glasno komentiral: "Kako so brihtni ti fantje v partiji! Kakšne globoke misli! Človek bi si kar želel postati tako bister fant, kot so tile komunisti. Ah, fantje, pejmo v Peglezen (stavba pri Dnevnikovem uredništvu, op.p.) na pivo, mene je ta modrost kar užejala."
Ko pa je izšlo znamenito pismo Izvršnega biroja CK ZKJ in Josipa Broza Tita, so se stvari zaostrile. Čuček je moral zaprositi za sprejem v partijo, sicer bi izgubil uredniško mesto. Svojo prošnjo je prebral na glas in se je glasila nekako takole: "Komu zvoni? Tako se je vprašal veliki pisatelj Hemingway. In tako se moramo vprašati tudi mi danes. Zvoni tebi ali meni?/…/ Zato prosim za sprejem v Zvezo komunistov Slovenije."
In so ga sprejeli.
Kriza ni tako huda
Janez Čuček je očitno vedno obvladal jezik in ob slovenščini bere še v angleščini in nemščini, ki se ju je naučil na gimnaziji, francoščine se je učil na pariški univerzi, bere tudi v italijanščini. Že znana anekdota je, da je na šentviški gimnaziji, ki jo je obiskoval, sicer se je rodil v Celju, profesorico slovenščine vprašal, ali se da dobiti višjo oceno od petice. In potem pri naslednjem prostem spisu dobil oceno: odlično (6).
"Ja, vedno sem imel rad pisano besedo in res so mi pravili, kot ljudje radi rečejo, knjigožer. In še vedno si v moji knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani vsaka dva tedna izposodim po pet, včasih tudi po osem knjig. Res je, še vedno sem knjigožer…"
Tudi napisali ste jih sedem?
"Sedem, osem, nekaj scenarijev za dokumentarne filme, ampak kar sem napisal, sem napisal. In mislim, da več ne bom, čeprav vemo za tisto, da nikoli ne reci nikoli…"
Ampak danes ljudje vse manj berejo, še televizijo, razen komercialnih, gledajo vse manj, za medčloveške odnose se govori, da so vse slabši… Kaj se nam dogaja?
"Dogajajo se nam slabi časi s to nesrečno krizo, ki pa bo minila, ker vse vedno mine. Starejši se bodo spomnili, da ta kriza ni tako huda, kot je bila kriza v naši stari, skupni državi Jugoslaviji. Bila so obdobja, ko ni bilo bencina, pralnega praška, še čebule ni bilo, pa smo vseeno preživeli. Če danes pogledamo, sploh ni bilo tako hudo in tudi danes ni tako hudo, kot govorijo nekateri. Problem je pač, da so se ljudje navadili dobrih časov, ko je vsega v izobilju, in sedaj pač malo trpijo, ko je nekoliko slabše. Žal je to med ljudi vneslo paniko in vse bi preživeli, ko bi se zavedali, kje je problem. Veste, kje je? Med ljudmi je zamrlo sočutje, ne sodelujejo več drug z drugim, sleherni se briga le zase. To stanje, ta položaj deluje psihološko na vse in potem dajemo drug drugemu manj, kot bi si želeli, manj, kot bi lahko in bi morali. Ko bomo prešli te probleme, bo bolje."
To o dajanju med ljudmi je pomembno in Janez Čuček se tega še kako zaveda. Njegova druženja s prijatelji in nekdanjimi sodelavci so postala znana, predvsem tista ob znanih lokalih na ljubljanski tržnici, kjer se dobijo vsak teden na kozarcu penine, vsak teden partija tenisa in še kaj. Na tržnico prihaja Janez Čuček zaradi nakupa domače zelenjave, ker je pravi kuharski mojster in gurman. Ne le da uživa v odlični hrani, ampak jo predvsem zna tudi pripraviti. Pravi, da ni kdove kakšna prednost, da zna moški kuhati, in da ima veliko prijateljev, ki radi kuhajo in znajo pripraviti odlične prijateljske pojedine.
"Žal se mnogi niti ne zavedajo, da je pripravljati hrano pravzaprav največji užitek, včasih celo bolj od trenutka, ko jo pojemo in uživamo v različnosti in soglasju okusov. V enem in drugem, v pripravi ali jedi je moč uživati. Saj si lahko predstavljate, ko kakšno zapleteno jed francoske kuhinje pripravljate dve ali tri ure, vmes si natočite kozarček vina in vse te ure minejo hitro. Najlepše pa je potem, ko s prijatelji, ki pridejo v mojo kuhinjo, sedemo in se z velikim užitkom in v prijetnem razpoloženju spet in spet družimo. Uživati s prijatelji in deliti to, kar imamo, to je smisel."
Pri svojih 75 letih lahko delite veliko in se spominjate veliko…
"Saj ne vem, če je 75 let veliko. Če je res veliko, je minilo tako hitro, da je to skoraj nespodobno. Včasih me vprašajo, ali je človek pri teh letih star. Kdaj je star? Mislim, da takrat, ko ne more spiti več kot dveh litrov cvička, ko ne more odigrati dveh setov tenisa…"
Ne, seveda Janez Čuček ni star, tega niti ne čuti, še manj pokaže. Po vsem, kar je preživel in predvsem doživel in izkusil tudi mnoga težka obdobja, takšna, kakršna nam napovedujejo za jutri, je optimist, kot vedno.
"Ko bo svet zaživel, ko bo kriza premagana tudi pri nas, ker smo pač zaradi naše majhnosti vezani na izvoz in svetovne trge in povezani s svetovnim dogajanjem, se bo vse uredilo. Izboljšalo se bo marsikaj in predvsem upam, da bomo zaživeli tudi duhovno, da bomo spoznali, kaj imamo v sebi in kaj lahko dajemo drug drugemu. Potem bo veliko lepše, potem bomo pozabili na krizo in zato je odveč, da bi sedaj obupali nad vsem."
