Neznosna privlačnost
Kar pomeni Francozom njihova riviera, Côte d' Azur, pomeni Švicarjem Ženevsko jezero, magnet za kralje, umetnike in bogataše iz vsega sveta. Dvainsedemdeset kilometrov dolgo jezero je najlepše opazovati z bližnjih gora. Treba se je le peljati z zobato železnico na Rochers de Naye do najvišje ležeče razgledne točke v okolici. Še lepša je vožnja s parnikom prav tja do Ženeve, na skrajnem spodnjem delu kantona. Ladja drsi po vodi kot naoljena in z njene palube lahko s pogledom objamete strma pobočja severovzhodnega dela jezera s številnimi vinogradi, kjer pridelujejo znana vina, kot so dezaley, st. saphorin, aigle in druga. Ob Ženevskem jezeru si je treba ogledati dva gradova. Grad Coppet je pripadal ženevskemu bankirju Jacquesu Neckerju, ki je z denarjem pomagal tako francoskim kraljem kot pozneje francoski republiki. V ta grad se je zatekla njegova hči, znana pisateljica Madame de Staël (1766-1817), ki jo je Napoleon pregnal iz Pariza. Tu je Staëlova sprejemala vse, ki so kaj pomenili v politiki in kulturi takratnega časa.
"Moja hiša je politična bolnišnica," je pisala leta 1815, "saj se tu lahko sreča ranjence vseh političnih strank." Tudi angleški romantični pesnik Byron se je podal na grad Coppet. Byron je moral namreč zaradi škandala na hitro zapustiti Anglijo in je bil namenjen v Ženevo, da bi se srečal s prijateljem, prav tako pesnikom, Shelleyjem. Pesnika sta ob večdnevnem pohajkovanju ob obali jezera naletela na grad Chillon, ki stoji še danes nedotaknjen v bližini Montreuxa. Tu se je začela Byronova poetična avantura, ki se je končala z nastankom njegove najbolj znane pesmi Ujetnik gradu Chillon.
Nobeden od znamenitih obiskovalcev Ženevskega jezera se ni mogel upreti njegovim čarom. Z vzvišenimi besedami ga je opisoval Dumas, lepe besede je zapisal o njem dramatik Strindberg. Ko so vprašali pisatelja z erotiko prepojenih romanov, Vladimirja Nabokova, zakaj mu je prav to jezero tako všeč, je odvrnil, da je mnogim ruskim pisateljem usojeno, da bi tu preživeli del življenja. Obiskovali so ga mladi Tolstoj, Dostojevski in Čehov, Gogolj pa je tu začel pisati svoje Mrtve duše.
Chaplin (1669-1977) je zašel na obalo Ženevskega jezera povsem po naključju. On je bežal pred ženskami in Hollywoodom. V prelepem okolju Corsierja nad Vevejem je svojih zadnjih 25 srečnih let preživel na petnajstih hektarjih posestva s sadovnjakom, kjer zorijo velike črne češnje, okusne češplje, jabolka in hruške. Na drugem koncu jezera, že blizu Ženeve, sta prišla do svojega zadnjega pribežališča dva mita filmske industrije: Audrey Hepburn in Richard Burton. Ona je iskala anonimnost in jo tudi našla, medtem ko je on v Celignyju občasno, toda kar četrt stoletja dolgo, redno "počival" zaradi burnega življenja. Toda ni mu uspelo, da bi se popolnoma odtrgal od bližnjega vaškega življenja. Ta ali oni gostilničar ga je tudi včasih ponoči zvabil v svoj lokal z zapeljivim izborom jedi in vin. (ps)
