Obdobje množičnih odpovedi in iskanja boljših pogojev, ki smo mu bili priča nedavno, se umika nasprotnemu trendu. Zaradi geopolitičnih napetosti, hitrih tehnoloških sprememb in negotovosti na globalnih trgih strokovnjaki opažajo nov vedenjski vzorec med zaposlenimi, imenovan »job hugging«.
Izraz bi lahko v slovenščino prevedli kot krčevito oklepanje delovnega mesta. Gre za pojav, pri katerem zaposleni ohranjajo svojo trenutno zaposlitev predvsem zaradi občutka varnosti, čeprav pri delu niso več zares zadovoljni, motivirani ali zavzeti.
Podatki kažejo, da se ljudje v času negotovosti redkeje odločajo za tveganje, ki ga prinaša zamenjava službe. Andreja Šobar, vodja marketinga na portalu MojeDelo.com, pojasnjuje: »Zaposleni danes pogosto tehtajo med željo po razvoju in strahom pred negotovostjo. Vse več jih ostaja na delovnih mestih, ki jim ne prinašajo več izzivov, ker si v danih razmerah ne upajo narediti koraka drugam.«
Nevarnost tihega nezadovoljstva
Čeprav se stabilnost kadra na prvi pogled zdi dobra novica za delodajalce, oklepanje službe prinaša skrite pasti. Takšno stanje namreč vodi v upad kreativnosti in dolgoročne produktivnosti. Zaposleni so sicer fizično prisotni, a so psihološko vse bolj oddaljeni od svojega dela. Še posebej izrazit je ta pojav pri srednji in starejši generaciji zaposlenih. Ti so prve zaposlitve iskali v časih, ko delovnih mest ni bilo na pretek in je pogodba za nedoločen čas pomenila varnost. Pri njih pogosto ostaja notranji zadržek in glas, ki opozarja na previdnost, medtem ko mlajše generacije zamenjavo službe še vedno dojemajo kot naravni del karierne poti.
Čustvena plača postaja ključna
Ker podjetja ne morejo več računati zgolj na to, da bodo zaposleni ostali zaradi plače ali strahu pred brezposelnostjo, se v ospredje prebija pojem čustvena plača. Ta ne nadomešča finančnega plačila, temveč ga dopolnjuje. Čustvena plača vključuje občutek spoštovanja in pripadnosti, ravnovesje med delom in zasebnim življenjem, možnost osebnega in poklicnega razvoja ter okolje, kjer so zaposleni slišani in lahko ostanejo zvesti sami sebi. Raziskave kažejo, da pomanjkanje teh elementov vodi v tiho nezadovoljstvo in izgorelost.
Prihodnost je v odnosih
Na slovenskem trgu dela se spremembe že poznajo. Kandidati se na razpise ne prijavljajo več impulzivno, temveč iščejo jasne informacije o kulturi podjetja in odnosih. Kot poudarja Andreja Šobar, »zaposlitev prihodnosti ne bo temeljila le na pogodbi in opisu delovnega mesta, temveč na odnosu med posameznikom in organizacijo«. Delodajalci, ki bodo znali ustvariti okolje, kjer se ljudje počutijo cenjene in varne, ne bodo imeli težav z zaposlenimi, ki se službe le oklepajo, temveč bodo imeli opraviti s takimi, ki si tam želijo biti.
