V naši deželi, kjer enakopravnost velja za ustavno vrednoto, obstaja kraj, kjer se logika konča in začne tradicija — frizerski stol. Zakaj ženske za nekaj centimetrov skrajšane lase plačajo dvakrat več kot moški? Naše poizvedovanje je naletelo na zid molka, biološke izgovore in zmedo ob moški trajni.
Je to zarota frizerskega ceha ali zgolj neizpodbitno dejstvo trga? Vsaka ženska v Sloveniji pozna tisti občutek nelagodja, ko ob pogledu na cenik ugotovi, da je njeno striženje – četudi gre samo za hitro krajšanje konic – ocenjeno kot kirurški poseg, medtem ko moški s stola vstanejo z denarnico, lažjo samo za ceno dveh pic.
Da bi prišli do dna tej frizerski omerti (za pojasnilo: omerta je mafijski izraz za dolžnost molčanja), smo obiskali tri ugledne ljubljanske salone. Odgovori, ki smo jih prejeli, so bili vse prej kot zadovoljivi. Pravzaprav so razkrili globoko zakoreninjeno sistemsko zadrego.
Trije frizerji, nič odgovorov
V prvem salonu, sijočem templju estetike v središču mesta, smo naleteli na fatalizem. Na vprašanje, zakaj je cena za žensko striženje drastično višja, je stilist zgolj skomignil z rameni: »Tako pač je. To je standard.« Brez argumentov, brez analize stroškov. Kot da bi govorili o gravitaciji – naravnem zakonu, ki ga ne gre izpodbijati.
Drugi poskus je bil še manj uspešen. Ko smo načeli temo cenovne diskriminacije, je zavladala tišina. Frizerka se je nenadoma posvetila brisanju že tako čistega pulta in namignila, da o cenovni politiki ne razpravlja. Molk, ki je bil glasnejši od brnenja sušilnikov.
Tretja frizerka, sveže pečena s šole, pa je postregla z biološko razlago. »Gospod, ženski las je drugačen,« nas je podučila s simpatično nasmejanim obrazom. »Zahteva drugačen pristop, drugo tehniko.« Argument bi morda vzdržal vodo, če ne bi vedeli, da ima marsikateri dolgolasi metalec gostejše lase od povprečne upokojenke s kratko pričesko. Ali so škarje res sposobne zaznati spol stranke, preden zarežejo?
Primer moža s trajno
Absurdnost situacije pa se je najbolj kristalizirala v nedavnem »incidentu«, o katerem se šepeta v frizerskih krogih. Neki pogumni slovenski mladenič se je odločil za trajno ondulacijo – postopek, ki je v kolektivnem spominu rezerviran za tete iz osemdesetih (resda je šlo samo za polovico lasišča, druga polovica je bila pobrita).
Ko je napočil trenutek plačila, je v salonu nastala majhna panika. Cenik za moške takšne postavke preprosto ni predvidel. Ali mu zaračunati kot ženski? Ali mu zaračunati moško striženje plus dodatek? Sistem se je zrušil sam vase. Na koncu je gospod plačal 45 evrov – ceno, ki je bila nekakšen kompromis med zmedo in improvizacijo.
Ta primer razgalja resnico: cene niso postavljene na podlagi porabljenega časa ali materiala, temveč na podlagi spola. Če bi frizerji zaračunavali na uro ali na porabo materiala, bi bila dilema moža s trajno rešena v sekundi. Tako pa ostajamo ujetniki arhaične delitve.
Kako je pri sosedih?
Če pogledamo čez mejo, ugotovimo, da Slovenija ni osamljen otok, je pa morda bolj toga od nekaterih drugih držav.
V Italiji, v deželi mode, je razlika v ceni prav tako prisotna, vendar je pogosto manjša pri osnovnem striženju (taglio), dramatično pa naraste pri stiliranju (piega). Tam je kultura urejenosti pri moških izjemno visoka – italijanski moški so zahtevne stranke, zato se cene moških striženj v boljših salonih hitreje približujejo ženskim. V Sloveniji moško striženje še vedno velja za hitro storitev.
Avstrija: na severu je situacija podobna naši. Visoki stroški dela pomenijo, da je vsaka minuta dragocena. Ker ženska striženja v povprečju trajajo dlje (zaradi sušenja), je razlika brutalna. Tam boste za žensko striženje hitro odšteli 60 ali 80 evrov.
Francija in Velika Britanija: tam pa se dogaja revolucija. Vse več salonov prehaja na spolno nevtralne cenike. Tam ne plačate spola, temveč dolžino las (nad ušesi, do ramen, čez ramena) ali čas (po 15-minutnih intervalih).
V Sloveniji je, bi lahko rekli, težava v nerazumevanju vmesnih področij. Imamo moško (mašinca, hitro, 15-20 evrov) in žensko (škarje, fen, 40-50 evrov). Ko se pojavi moški z dolgimi lasmi ali ženska s kratkimi, sistem zmrzne. V Italiji bi takšnemu moškemu brez težav zaračunali stiliranje, v Londonu bi mu zaračunali dolge lase. V Sloveniji pa mu, kot v primeru gospoda s trajno, zaračunajo nek naključno izmišljen znesek, ker ga ni v ceniku.
Ta rigidnost je morda ostanek stare obrtniške miselnosti, ki se v Sloveniji le počasi umika, vendar dokler na ceniku piše »žensko striženje« namesto »striženje dolgih las«, bomo plačevali davek na tradicijo – in spol.
