Bralec Marko precej hodi po gostilnah, tako doma kot v tujini. Nedavno se je vrnil iz Nemčije, kjer je z začudenjem ugotovil, da so cene hrane v tamkajšnjih restavracijah občutno nižje kot pri nas. Izvedel je, da je Nemčija znižala stopnjo DDV, kar je ugodno vplivalo na končne zneske na računih. Marko se sprašuje, zakaj v Sloveniji ne sledimo temu zgledu, sploh glede na to, da je v zadnjem času pri nas propadlo kar nekaj dobrih in uveljavljenih gostincev.
Odgovor sem poiskala na ministrstvu za finance, kjer pravijo, da smo Nemce prehiteli že pred leti. Pri njih so šele zdaj znižali davek na hrano, pri nas pa nižjo stopnjo za pripravo jedi uporabljamo že od same uvedbe sistema DDV. Kar pa se pijače tiče – tu ostajajo neomajni. Naših 22 odstotkov na pijačo ostaja zacementiranih.
Zakaj? Ker nam država preprosto ne zaupa. Izkušnje naših finančnikov namreč kažejo, da se vsako znižanje davka v Sloveniji čudežno »prelije« v višjo ceno pred obdavčitvijo. Povedano po domače: če bi država znižala davek, bi gostinci cene obdržali na isti ravni, razlika pa bi namesto v vašo denarnico romala naravnost v njihov žep oziroma v višje marže. Namen nižjih davkov je pomoč potrošniku, ne pa financiranje novih teras lokalov, nekako sporočajo z ministrstva.
Poleg tega nas finančniki opominjajo na kruto logiko, ki pravi, da ne moreš hkrati sedeti na dveh stolih. Če bi cene ostale visoke, da bi zaščitili panogo, to ne bi pomagalo pri inflaciji. Če pa bi država gostince prisilila v nižje cene, da bi ublažila inflacijo, gostinci od tega ne bi imeli nič. Skratka, začarani krog, v katerem vedno kratko potegne tisti, ki naroči rundo.
Pa še o številkah. Gostinci opozarjajo, da jih visoka obdavčitev dela in pijač duši, a država ima svojo kalkulacijo. Če bi DDV na vso hrano in pijačo poenotili na nižjo stopnjo, bi v proračunu zazijala luknja v višini okoli 80 milijonov evrov. In ne, upanje, da bi večji promet to luknjo pokril, je menda utopija. Gospodinjstva imamo pač omejene proračune. Če bomo več zapravili v gostilni, bomo manj kje drugje – denimo pri čevljih ali bencinu – in država bi tam spet izgubila svoj delež.
Marko, nauk te zgodbe je jasen: v Sloveniji pijača v gostilni ostaja luksuz, ki polni proračun. Medtem ko se Nemci veselijo svojih olajšav, mi ostajamo zvesti tradiciji – hrana je »subvencionirana« z nižjim davkom, pijača pa ostaja državni »šport«, kjer je edini zmagovalec tisti, ki pobira davke. Dokler bo proračun žejen, bo Marko, pa tudi vsi mi, plačeval polno ceno za vsak kozarec.
