Atentati se še dogajajo

K pisanju knjige sta vas spodbudili tragični smrti južnoameriških predsednikov Omarja Torrijosa in Jaimeja Roldosa. Oba sta na vas naredila vtis s svojo karizmo in odločnostjo, da se raje kot na interese ameriških multinacionalk ozirata na dobro svojih državljanov, a sta oba končala v atentatih. Je tudi zdaj kakšen voditelj, ki vas navdušuje s svojimi idejami in ali se tudi zanj bojite?

»Zdaj ko sem upokojen, s predsedniki držav in njihovimi idej nisem tako dobro seznanjen, kot s tistimi v sedemdesetih letih, ki sem jih osebno poznal. Spoštujem predvsem sedanjega ekvadorskega predsednika Rafaela Correa. Tudi on je v težkem položaju, saj so pred leti pripravili poskus državnega udara zoper njega. Zdaj se zaveda, da mora sklepati tudi kompromise, saj bo v primeru novega državnega udara ali atentata njegov naslednik samo lutka. To bi poslalo močno sporočilo drugim voditeljem, naj se raje uklonijo. Da do tega ne bi prišlo, bo moral biti bolj zadržan, da bi obdržal predsedniški položaj in čim bolje izpeljal vsaj nekatere svoje zamisli, med katerimi so pravica države do naravnih virov ali pa tožba proti ameriški multinacionalki zaradi onesnaževanja. Pred tremi leti je tudi predsednik Hondurasa Manuel Zelayja doživel državni udar, ker je razpisal referendum o spremembi ustave in hotel dvigniti minimalno plačo, kar ni bilo po volji tujim korporacijam. Take stvari se torej še vedno dogajajo in za marsikoga, ki je trn v peti interesom bank, vlad in korporacij, nas lahko skrbi.«

Ljudje se prebujajo

Svetovna kriza in rastoče nezadovoljstvo množic kažeta, da sedanja plenilska oblika kapitalizma ni vzdržna in da se začenja sesuvati. Vas številni protesti v svetu navdajajo z optimizmom, da bo prišlo do sprememb, ali ste razočarani, da pritisk na politike ni še večji?

»Oboje. Opogumljajoče je, da se ljudje po vsem svetu prebujajo. Ko se začnejo protesti, demonstracije in upiranje, je sedanja ureditev ogrožena. Veljaki v politiki, bankah in multinacionalkah postajajo prestrašeni, saj je očitno, da je neoliberalni sistem doživel neuspeh. Ljudje po svetu spoznavajo, da sistem koristi le peščici ljudi, srednji razred pa postaja vse revnejši. Seveda pa korpokracija, kot sam imenujem združbo politikov, bank in korporacij, poskuša narediti vse, da bi preprečila to prebujanje, tudi prek medijev ali z ustrahovanjem, zato pritisk še ni zadosten. Opogumlja me torej število protestov po svetu, seveda pa bi si želel, da bi se stvari hitreje premaknile.«

Kaj je razlog, da so ideje neoliberalizma, ki so začele prodirati v osemdesetih letih in se medtem izkazale za porazne, sploh še žive?

»Predvsem je bila ta ideja zelo promovirana, saj je pisana na kožo bogatim elitam. Najbolj se je širila, ko sta na oblast prišla Ronald Reagan in Margaret Thatcher, že prej pa so jo razširjali v nekaterih ekonomskih šolah. Ljudem, ki pridejo v ta sistem in delajo za korporacije, preprosto vbijejo v glavo, da je pomembna le maksimizacija dobička in rast ne glede na posledice za ljudi ter družbo. Postanejo ujetniki in služabniki tega sistema, ki ga sprejmejo tudi zaradi osebnih koristi. A ta ideja je popolnoma zgrešena. O tem priča dejstvo, da v ZDA, kjer živi manj kot pet odstotkov svetovne populacije, porabijo skoraj 30 odstotkov vseh naravnih virov v svetu, medtem pa polovica sveta živi v revščini in strada. To ni vzdržno, to je navaden polom, ne pa model, saj ne more biti uporabljen še na Kitajskem, v Indiji, Latinski Ameriki ali vzhodni Evropi. Tam si to verjetno sicer želijo ponoviti, a se to preprosto ne da, saj ni več dovolj virov. Spoznavanje o neuspehu čikaške neoliberalne šole se širi, a dolgo je uspevala in je zdaj že vraščena v šolski sistem, zato se to ne spremeni čez noč. Se pa v ZDA zadeve le obračajo in veljavo dobivajo ekonomisti, ki sesuvajo neoliberalizem in učijo povsem drugačne stvari, denimo Joseph Stiglitz in Paul Krugman. Tudi onadva opozarjata, da je ekonomija vse preveč vodena od politike, ta pa od korporacij. Seveda pa kljub katastrofalnim posledicam, ki jih je prinesel neoliberalizem, obstaja tudi nevarnost, da sedanjo krizo in zmedenost ljudi neoliberalci izkoristijo celo za spremembe v napačno smer, kot opozarja Naomi Klein v Doktrini šoka. To so vselej radi počeli in tega jim ne smemo več dovoliti.«

Ekonomski morilci v EU

Prav takšne spremembe v napačno smer se zdaj dogajajo v Evropi, kjer se kriza še poglablja zaradi obsedenosti z varčevanjem, družbeno blaginjo in javne storitve pa se reže in uničuje, da bi nič krivi državljani reševali banke in plačevali dolgove drugih.

»Kar se dogaja v Evropi, predvsem v Grčiji, Španiji, Italiji, na Irskem in Portugalskem, povsem ustreza tipičnemu scenariju, ki smo ga vsiljevali ekonomski morilci. Državo se s pomočjo skorumpiranih politikov potisne v nevarne tokove in nerazumne naložbe, tako da se mora zadolžiti, potem pa se ji kot rešitev ponudi strogo varčevanje, ukinjanje šolskega sistema, zdravstva in sociale, da s tem rešujejo bankirje, velike poslovneže in bogataše, ki so povzročili krizo. Namesto obdavčenja bogatašev in kapitala nosijo breme varčevanja navadni ljudje. To se dogaja v Grčiji, kjer so bogataši prenesli svoj denar v tujino, institucije pa silijo državo, da prodaja svoje naravne vire in javna podjetja privatnikom. Prodajajo pravice do ribištva, infrastrukturo, elektro podjetja, vodovode – to so stvari, ki smo jih vedno počeli in priporočali ekonomski morilci. To se zdaj ne dogaja več le v eksotičnih državah, ampak v Evropi in tudi v ZDA. Potem ko zmanjka možnosti drugje, korporokracija mrzlično grabi dobičke in uničuje države kjerkoli, tudi doma.«

Tudi v Sloveniji politiki pridigajo o nujnosti varčevanja in rezanja proračuna, čeprav je dosedanje varčevanje še poslabšalo recesijo. Napovedujejo tudi privatizacijo domačih podjetij in bank, nasprotnike pa prestrašijo in utišajo z argumentom, da brez tujega kapitala preprosto ne bo služb in denarja za plače ter pokojnine.

»Veliko večja nevarnost je, da postanete služabniki oziroma sužnji tujih vlagateljev in velikih korporacij. Tega se morate najbolj paziti. Največja napaka je, če pustiš velike tuje korporacije, da vodijo vašo politiko. Za več zaposlovanja bi se morali osrediniti na domača podjetja, na lokalno ekonomijo, na tisto, kar ljudje znajo dobro delati. Mnogi politiki so povezani z velikimi korporacijami in si od njih obetajo osebne koristi, zato vas skupaj s tujimi predsedniki uprav prepričujejo, da je prava rešitev privabiti te korporacije. Zgodovina je pokazala, da to ni res. Sedanja globalna kriza zgovorno priča, da nimajo pravih rešitev. Še več, državam gre bolje, če jih ne poslušajo in če svojih virov ne prepustijo tako zlahka tujim korporacijam. Ne bodite zavedeni in ne nasedajte, da je dobro za vas, če privabite tuje korporacije. Da bo to koristilo vsem, je navadna potegavščina. Prvo pravilo čikaške neoliberalne šole, ki se ga korporacije vedno držijo, je, da je edini cilj maksimizirati svoj dobiček. To koristi le lastnikom takih korporacij in noro je pristati na to. Seveda se je treba zavzemati za okolje, ki je privlačno za naložbe, a ne za vsako ceno in kar povprek. Vsi skupaj moramo prisiliti korporacije, da bodo spet služile javnemu interesu, ne pa le peščici bogatašev. Prisiliti jih moramo, da bodo spoštovale socialne, okoljske in druge standarde ter pravično in odgovorno družbo, da bodo plačevali davke in se ozirali na zaposlene ter na kupce. V resnici so veliko bolj ranljive, kot mislimo. Mnogo korporacij, ki so včasih imele velik vpliv, je že propadlo. Še kako so občutljive, če so ljudje seznanjeni z njihovimi nepravilnostmi in širijo glas o tem.«

Krogla ni več potrebna

Je sploh kakšna država, ki se je pravilno lotila reševanja krize in bi bila lahko vzor? Morda Islandija, ki je zavrnila reševanje bank in upnikov ter okrepila javne izdatke?

»Islandija je res krasen primer. Tam sem bil pred tremi leti tik pred referendumom in jih skupaj s še nekaterimi poznavalci spodbujal, da ne pristanejo na plačilo tujim varčevalcem in upnikom, ki so računali na neverjetne donose. Islandci so prepričljivo zavrnili plačilo in zdaj jim gre zelo dobro. Zaradi pohlepnih bankirjev so bili povsem na dnu, zdaj pa so finančno ena najbolj sposobnih držav v svetu. Tudi Brazilija, Argentina, Ekvador in še kakšna država so ob v različnih obdobjih zavrnile poplačilo nepravičnih dolgov in potem doživele lep napredek, seveda tudi zaradi nekaterih drugih okoliščin. Nedavno je celo predsednica IMF morala priznati pravilno usmeritev Islandije in jo pohvaliti, da ima dobro delujoče gospodarstvo. Na dolgi rok bodo verjetno tako kot nekatere latinskoameriške države sicer še morale poplačati manjši del dolgov, ostalo pa bo odpisano. A tedaj plačilo ne bo več problem, saj si je gospodarstvo medtem že opomoglo. Ne nasedajte nesmislom, v kakršne vas prepričujejo mednarodne banke, ki gledajo le na svoj interes. Tudi vi glejte na svojega in ne prodajajte svojega ribištva, gozdarstva in drugih virov in uporabnih stvari velikim zasebnim korporacijam. To so viri vaših ljudi in za vaše ljudi, ne spustite jih zlahka, ampak prisilite korporacije, da služijo ljudem.«

Barack Obama je bil znova izvoljen za ameriškega predsednika, čeprav so Wall Street in korporacije podpirali Romneyja. Je to spodbuden znak, da imajo ti lobiji vendarle omejitve, ali pa ima ne glede na to vsak ameriški predsednik preveč zvezane roke, da bi se boril z njimi?

»Sporočilo ameriških volitev je zelo pomembno. Obamovo stališče je povsem drugačno kot Romneyjevo, saj je zagovarjal in zastopal pravice ljudi, Romney pa interese korporacij in bogatih. Rezultat volitev ima torej velik simbolni pomen, moramo pa se zavedati, da predsednik ZDA sam nima veliko moči in je zelo ranljiv. On ve, da ga lahko v trenutku odstranijo. Za to niti ni več potrebna krogla kot v času Kennedyja, ampak ga lahko uničijo že govorice ali zlobni namigi, da je jemal mamila ali imel afero z mlado uslužbenko ali celo z uslužbencem, haha. Sploh ni nujno, da je pri tem kaj resnice. Ob vsem tem je v Washingtonu več kot deset tisoč lobistov, ki delajo za velike korporacije, to je več, kot je izvoljenih uradnikov. Predsednik in drugi izvoljeni ljudje na položajih so v težkem položaju v vseh državah, tudi pri vas. Ljudje morajo spoznati, da smo mi, ljudje, tisti, ki moramo kaj narediti, mi moramo pritiskati na politike, da nas poslušajo. Obama v svojem prvem volilnem govoru ni govoril, da zmore on sam, ampak da zmoremo vsi skupaj. Dobro je, da zdaj veliko hodi med ljudi, jim govori o pomenu obdavčenja bogatih in jih posluša. Čeprav je bil pred prvo izvolitvijo zelo uspešen na družabnih omrežjih, tega ni nadaljeval med predsednikovanjem in ni več prepričeval ljudi, naj sodelujejo. Zdi se, da zdaj to spreminja, in to je dobro.«

Vznemirljivi časi

V teh časih so mnogi zaradi krize vse bolj obupani in apatični, tako da se vse manj udeležujejo celo volitev. Tudi sodobni mediji s svojimi površnimi rumenimi temami in resničnostnimi šovi ljudi delajo še bolj plitke in nezainteresirane. Lahko ljudem poveste kaj navdihujočega in spodbudnega, da bodo bolj zainteresirani za vpliv na politiko?

»Živimo v zelo vznemirljivih časih. Dogaja se revolucija ozaveščanja. Ljudje se resnično prebujajo. Vi pišete ta članek, jaz stalno razlagam te stvari skoraj vsak dan, vse več je o tem v časopisih, na televiziji in medmrežju, snemajo dokumentarce in filme po vsem svetu in vsa ta sporočila so precej uglašena in jasna. To je spodbudno. To moramo nadaljevati in vzdrževati pritisk na politike ter korporacije. Njim bi bilo sicer všeč, da bi izgubili upanje, da bi se utrudili in pustili vse skupaj, češ, saj nima smisla, bom raje gledal nogometno tekmo ali karkoli. Ne smemo se ujeti v to past, ampak vztrajati še odločneje. Navsezadnje je to prav zabavno. Kaj je lahko bolj zabavno in smiselno od tega, da skušamo narediti boljši svet za nas in za naše otroke ter vnuke? To so res vznemirljivi časi, najbolj v dosedanji zgodovini pravzaprav, saj svet še nikoli ni bil tako povezan in soodvisen. Vsak storjen korak v trenutku učinkuje in potegne za seboj velike množice. To moramo nadaljevati in uživati v tem. Zavedati se moramo, da je veliko bolj zabavno in izpolnjujoče, če gremo na ulice in trge demonstrirat ali če pišemo članek, ki daje misliti, kot pa če gledamo televizijo ali igramo videoigrice. Nič drugega nam ne daje takega občutka sreče kot prav povezanost z drugimi ljudmi in zavedanje, da počnemo nekaj dobrega.«