Po več kot stoletju gradnje je barcelonska bazilika Sagrada Familia vendarle dosegla svojo končno višino 172,5 metra. Te dni so delavci na vrh osrednjega stolpa, posvečenega Jezusu Kristusu, uspešno namestili še zadnji del 17 metrov visokega steklenega in jeklenega križa. S tem dejanjem je slovito nedokončano delo arhitekta Antonija Gaudíja uradno postalo najvišja stavba v Barceloni in najvišja cerkvena zgradba na svetu.
Namestitev, ki je potekala ob dvigu katalonske in vatikanske zastave, so morali zaradi močnega vetra v preteklih dneh večkrat prestaviti. Glavni arhitekt projekta Jordi Faulí je dogodek označil za zgodovinskega in pomemben mejnik za vse, ki sodelujejo pri projektu.
Dolga pot do dokončanja
Uradna slovesnost ob dokončanju osrednjega in hkrati najvišjega izmed 18 načrtovanih stolpov bo potekala 10. junija letos. Datum sovpada s stoto obletnico tragične smrti Antonija Gaudíja, ki je umrl pod kolesi tramvaja. Kljub temu mejniku pa kompleks še ni povsem zaključen.
Predvidevajo, da bo popolna izgradnja bazilike, ki jo je pred 16 leti posvetil papež Benedikt XVI., trajala še približno desetletje. Največji preostali gradbeni izziv predstavlja monumentalno južno pročelje slave.
Dolga desetletja je objekt deloval zgolj kot velikansko odprto gradbišče, financirano izključno z donacijami in turističnimi prihodki. Sagrada Familia je z okoli petimi milijoni obiskovalcev letno in letnim proračunom v višini 150 milijonov evrov daleč najbolj obiskana znamenitost Barcelone. Približno polovica teh sredstev se danes neposredno namenja za nadaljnjo gradnjo.
Tehnični in estetski izzivi
Projekt je skozi zgodovino naletel na številne prepreke. Med špansko državljansko vojno so anarhisti uničili Gaudíjeve izvirne načrte in mavčne modele. Da bi lahko nadaljevali kompleksno vizijo katalonskega mojstra, je novozelandski arhitekt Mark Burry v poznih sedemdesetih letih za rekonstrukcijo načrtov uporabil prilagojeno programsko opremo za načrtovanje raket. Burry je ob tem opozoril, da je Gaudíjeva geometrija izjemno stroga in natančna. Vsako odstopanje od prvotnega načrta bi lahko povzročilo zrušitev strukture.
Kljub statusu arhitekturnega čudeža, ki danes definira podobo Barcelone tako kot Eifflov stolp v Parizu, bazilika med meščani in kritiki ostaja predmet razprav. Britanski pisatelj George Orwell jo je nekoč opisal kot eno najgrših zgradb na svetu. Tudi novejši dodatki, kot je ostro, modernistično pročelje pasijona kiparja Josepa Marie Subirachsa, so polarizirali javnost.
Naslednje veliko poglavje bo oblikovanje prej omenjenega pročelja slave, za katero so predloge že začeli pripravljati umetniki Miquel Barceló, Cristina Iglesias in Javier Marín.
