Profesionalci ne padejo z lune, valiti se začnejo v ljubiteljskih kulturnih društvih in otroških ter mladinskih skupinah in krožkih. Kultura seže od vrhunskih nacionalnih gledališč do sleherne vasi v Sloveniji, od profesionalne kulture do ljubiteljske, ki je z več kot 6000 kulturnimi društvi in 110.000 člani valilnica mladih pevcev, igralcev, plesalcev, glasbenikov in povezovalka lokalnih skupnosti. V Javnem skladu za kulturne dejavnosti (JSKD), ki bedi nad ljubiteljsko kulturo, so pred praznikom nagradili izstopajoče posameznike minulega leta. Prihajajo iz različnih krajev, eni se ukvarjajo s filmom, drugi z glasbo, tretji z besedo, četrti z igro, vsi pa verjamejo v moč kulture in njen medgeneracijski prenos ter kulturni praznik po malem praznujejo vse leto.
»Delovati, ustvarjati in poustvarjati na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti ni poklic, je življenjska zaveza in življenjski slog. Je proces dajanja, razdajanja, odgovornosti in bogatenja – na ravni posameznika in na ravni skupnosti,« pravi Mojca Jan Zoran, direktorica JSKD, in poudarja, da to velja tudi za tokratne prejemnike zlatih in srebrnih plaket ter zlatega znaka.
Matija Gobec: Med pevci ni prestopnikov
Letošnji zlati nagrajenec, prejemnik zlate plakete JSKD zborovodja Matija Gobec, se kulturi razdaja sedem desetletij, za sabo ima 54 let zborovodskega staža, vodil je deset zborov, v treh tudi sam prepeval. Več kot primeren sogovornik o tem, kako pestro je zborovsko življenje v Sloveniji. Ugotavlja, da je v primerjavi s časi po vojni zborov nekoliko manj, saj sta takrat vsako podjetje in tovarna imela svoj zbor, a ko beseda nanese na kakovost, gre krivulja v nasprotni smeri. »Kakovost se je v zadnjih nekaj desetletjih izboljšala, zborovodje so bolje izobraženi, nastalo je veliko mladih oziroma študentskih zborov in pevskih skupin. Velika prednost Slovenije pred drugimi državami je, da morata biti na vsaki osnovni šoli dva zbora: otroški in mladinski. Ti pevci so bodoči kader za odrasle zbore. Število pevcev v zborih je ogromno,« pripoveduje. Bo torej držal rek Kdor poje, zlo ne misli? Razloži, da so ta pregovor v pevskih vrstah spremenili v Kdor zlo misli, mu ni do petja. Prepričan je, da ima petje tako vzgojni kot izobraževalni namen, posebej pa izpostavi še eno njegovo pomembno plat, to sta druženje in zadovoljstvo ob skupnem ustvarjanju. In še zanimiv podatek, s katerim postreže: med pevci ni prestopnikov in kriminalcev.
Čeprav jih šteje 87, ne počiva, še vedno se aktivno ukvarja z glasbenim založništvom, ureja zborovske notne zbirke in skrbi za največjo zasebno knjižnico notnega gradiva. »Urejujem zborovske notne zbirke, bodisi monografije skladateljev ali tematske zvezke. Tako je pred dnevi izšla notna zbirka 'Ljudske pesmi iz Podravja in okolice', ki jo je na podlagi natečaja za nove skladbe izdalo društvo Markovski zvon iz Markovcev, zbirko pa sem uredil jaz. Imam še veliko načrtov,« razkrije. Njegova bolečina ostaja slovenska himna. Še vedno ga kdaj pošteno zabolijo ušesa, ko sliši njeno izvajanje. Čeprav je način njenega izvajanja zapisan v ustavi, je svobodnih priredb veliko. »Naj povem, da so najhujši prekrškarji najvišji politični organi in institucije. Državne proslave, Prešernova proslava in druge, kjer slišimo himno v izvedbah pevk zabavne glasbe, pa tudi izvedbo z vibrafonom in podobno. Najboljše izvedbe himne so na vsaki slovenski osnovni šoli,« sklene.
Za več kulture v obnašanju
Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica: profesionalna igralka, pesnica in pisateljica, režiserka, prevajalka, gledališka pedagoginja, profesorica retorike, scenaristka, moderatorka … Prizna, da bi težko izbrala samo eno polje ustvarjanja, izražanje skozi različne plasti umetnosti je njena nuja in hkrati prednost. Za svoje delo, predvsem za predajanje znanja mlajšim generacijam, je prejela srebrno priznanje JSKD. Nagrada ni le njena, pravi, deli jo z vsemi ljubiteljskimi skupinami in posamezniki, s katerimi je sodelovala. »Ponosna sem na uspehe, ki smo jih skupaj dosegli. In ko pomislim, da so med mojimi nekdanjimi slušatelji ljubitelji mnogi postali profesionalci, mi postane toplo pri srcu in se zavem, kako zelo pomembno je, da naša znanja prelivamo medgeneracijsko,« razmišlja. Prepričana je, da mladi danes niso nič manj ustvarjalni kot nekoč, le pravilno je treba pristopiti do njih.
Sama kulturnega praznika ne praznuje samo 8. februarja, ampak vse leto, neprestano … »Ne le tako, da umetnost ustvarjam, temveč predvsem, da sem tudi njena odjemalka. Z branjem, kupovanjem knjig kolegov in kolegic, z obiskom gledaliških predstav, koncertov, razstav. Biti umetnik prekarec na svobodi je trd oreh, to preizkušam vsak dan na lastni koži, zato še toliko bolj in z veseljem podprem kolege ustvarjalce,« pravi. In kje bi si sama želela več kulture? Njen odgovor je jedrnat: v kulturi obnašanja in vsakodnevni komunikaciji. »Prihaja čas predvolilne kampanje, tu se bo videlo, kdo premore kulturno in spoštljivo komunikacijo,« meni.
Pet pesnic iz Benečije in njihov boj
Posebne srebrne nagrajenke letos prihajajo iz Benečije. Za pet pesnic, združenih pod imenom Piuramaura kolektiv (piuramaura pomeni mavrica), je ustvarjanje in pisanje upor proti pozabi, prizadevanje, da se v Nadiških dolinah ne bi pozabila slovenska beseda in izginila z njo povezana bogata kulturna dediščina. »Smo pesnice iz Nediških dolin an lepuo vemo, ki pomeni izik za tistega, ki se ga nie mu učit al pa tistega, ki mu je bluo prepoviedano ga nucat, an kakuo drugač je bluo, kar slovienski izik je biu ta na ust usieh. Pisanje je an način obdaržat, kar se počaso zgubja,« v svojem narečju pove Marina Cernetig. Ob njej so še Margherita Trusgnach, Andreina Trusgnach, Claudia Salamant in Luisa Battistig, vsaka z različnimi osebnimi in poklicnimi ozadji, različnimi prepričanji in interesi, a z veseljem do pisanja podarja energijo in delo, da slovenska narečja in običaji ne bi utonili v pozabo, da bi izrazi preteklosti, vrednote pristnega in avtentičnega sveta ostali živi. Priznanje je zanje velika čast, občutek, da njihov trud presega meje in poglablja zavedanje, da je tudi tam čez mejo slovenska beseda še živa. Hkrati je to, pravijo, korajža za mlajše generacije Slovencev v Benečiji, da se je vredno truditi. In da, slovenski kulturni praznik vsako leto praznujejo tudi v zamejstvu.
Z dolenjskega konca prihaja Miro Saje, dirigent, ki se je orkestrom in sestavom zapisal leta 1979, ko se je ob koncu osnovne šole pridružil Pihalnemu orkestru Novoles Straža, današnjemu Pihalnemu orkestru Krka. Odtlej je bila smer jasna: sledila je glasbi. Vodil je več orkestrov, ki so pod njegovim vodstvom praviloma posegali po najvišjih priznanjih, tudi trenutno ima dva taka, Orkester Ave in Novomeški simfonični orkester. Za dolgoletno pedagoško delo na področju ljubiteljske kulture in inštrumentalne dejavnosti ter za izvrstne uspehe s pihalnimi orkestri v domačem in mednarodnem prostoru mu je JSKD podelil srebrno plaketo. Ko govor nanese na to, kako mu uspe mlade, ki jim je glasba hobi, motivirati, da presegajo sebe, mu na misel najprej pride intuicija. Pa seveda primerna literatura, ki skupini predstavlja izziv in motivacijo ter primeren način dela. »Vodja mora biti psiholog, da v vsakem članu orkestra prepozna in najde moč, biti mora motivator, didaktik, predvsem pa karizmatik, ki je svojo pristno navdušenost nad delom sposoben prenesti tudi na skupino. Če bodo videli žar v očeh dirigenta, ki iskreno verjame vanje in v vse, kar počnejo, potem bodo tudi sami pripravljeni v delo vložiti več,« je prepričan. Tudi zato na seminarjih in delavnicah, ki jih vodi za orkestre po Sloveniji, želi pri vodjih orkestrov spodbuditi razmislek o odgovornosti tega poslanstva. »Mladi iz tega črpajo za življenje. Koliko dobrega lahko storimo zanje! Dirigiranje in vse pomembne stvari se začnejo šele onkraj zapisanega, onkraj notnega zapisa,« pravi. In njegov kulturni dan? Že leta enak scenarij, se posmeje. Najprej na predvečer praznika velik koncert s simfoniki v Novem mestu, na sam praznik pa z branjem knjige in v družbi ljube osebe podoživljanje energije prejšnjega večera.
Z mladimi in glasbo je povezana tudi zborovodkinja Barbara Kovačič iz Tolmina. Pod njenim okriljem je prepevalo nešteto otrok, samo letos okoli 150 tolminskih osnovnošolcev. V Tolmin je pripeljala poletni pevski tabor, ki mlade na koncu popelje do koncertov v največjih slovenskih dvoranah in srečanja z velikimi imeni glasbe. Poučevanje zanjo ni poklic, ampak poslanstvo. Tudi njej so za predano delo podelili srebrno plaketo JSKD.
Kemik ali filmar? Oboje
Prejemnik zlatega znaka JSKD je Jan Fabris, filmar in kemik. Se je kemik znašel v svetu filma ali filmar v svetu kemije? Težko reče, kaj je bilo prej. »Svojo prvo filmsko šolo v Pionirskem domu sem začel obiskovati v sedmem razredu osnovne šole, ko sem se prvič srečal tudi s kemijo. Od takrat dalje se nikoli nisem nehal ubadati ne z enim ne z drugim,« pravi. S filmom se ukvarja nekje na meji med ljubiteljstvom in profesionalnostjo, na mednarodnih filmskih festivalih ljubiteljskega filma prestavlja meje navzgor. Ugotavlja, da je zadnjih pet let ljubiteljska scena na področju filma zelo živahna, veliko neodvisnih avtorjev vsako leto posname ter predstavi vse boljše in boljše filme. Sam s svojo ekipo na filmska platna prenaša vsakdanje zgodbe: posameznikovo subjektivno doživljanje sveta, medsebojne odnose in moralne dileme, s katerimi se srečujemo ob pomembnejših prelomnicah. Tudi on svoje znanje deli z mladimi, ki jim želi dati zgled, da se tudi na videz nepremostljivi izzivi rešijo z zagnanostjo, neomajno voljo in veliko željo. In kakšna je razlika med profesionalnim in ljubiteljskim filmom? Pravi, da svet ljubiteljskega oziroma neodvisnega filma v precejšnji meri odseva stanje profesionalnega filma. »Skoraj nemogoče bi bilo, da bi bil profesionalni film podhranjen, bi pa istočasno cvetel neodvisni film. Oba svetova sta namreč zelo povezana in v celotnem procesu filmskega ustvarjanja z veseljem sodelujem tako s filmskimi profesionalci kot z ljubitelji.«
Profesionalci torej ne padejo z lune, pravi Mojca Jan Zoran. Padejo iz rok mentorjev, ki so jim v otroštvu ali mladosti v pravem trenutku prekrižali pot in jih okužili z lepoto kulture. Ne glede na to, ali so rasli v velikem ali majhnem mestu, v Ljubljani ali najmanjši občini v Sloveniji. »Prav prek mreže 59 območnih izpostav Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti marsikateri posameznik prvič vstopi na posamezno umetniško polje – od gledališča, filma in lutk, prek zborovske, glasbene, likovne in folklorne dejavnosti, do sodobnega plesa in literature – in se morda prav zaradi te izkušnje pozneje usmeri v poklicno pot kulturnika. Ali pa ga izkušnja kulturnega udejstvovanja obogati in razširi njegove horizonte. V tem smislu gre za strateško zasnovano kulturno politiko na področju ljubiteljske dejavnosti, ki bogati celotno slovensko kulturo,« pravi, da prav zato kulture ne gre ločevati na profesionalno in ljudsko, saj se med seboj podpirata in sta dva sodelujoča stebra. Kultura pa na koncu, naj bo iz mesta ali iz vasi, ustvarja prostor sodelovanja, izmenjavanja, vključevanja in razumevanja. »V tem smislu je kultura povezovalni element skupnosti in je izrednega pomena. Zato je pomembno, da gradimo pogoje, v katerih se kultura živi, ustvarja in raste,« sklene Mojca Jan Zoran.
