Marin Medak je štiriindvajsetletni Primorec, ki je januarja letos skupaj s Angležema Simonom Osbornom in Alastairjem Humphreysom ter Ircem Stephenom Bowensom preveslal Atlantik. 4700 kilometrov v 45 dneh in 12 urah. Marin je prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantik, hkrati pa je bil tudi najmlajši vodja ekipe, ki je do sedaj prečila Atlantski ocean od vzhoda proti zahodu, od Kanarskih otokov do Barbadosa na drugi strani. Podvig jim je uspel zaradi odličnega načrtovanja celotne odprave, Marin pa je vse napore z lahkoto obvladal, tudi zato ker se je na podvig pripravljal od tistega trenutka, ko je leta 2009 prišel na idejo, da bo preveslal Atlantik. Je vztrajnostni veslač in športnik, ki zasluži, da postane član Akademije ekstremnih šampionov.
Štiriindvajsetletni Marin Medak je že vse življenje povezan z morjem, za veslanje čez Atlantik pa se je odločil leta 2008 in se šele takrat začel načrtno ukvarjati z veslaštvom. Že kot otrok je s starši večkrat preplul hrvaško morje, z morskim kajakom pa se je prvič srečal leta 2009. Kot pravi, samo zato ker se je odločil, da bo preveslal Atlantik. Takrat mu marsikdo ni verjel in so to njegovo željo videli bolj kot sanje, danes pa je za njim uspešno preveslan Atlantik. A to je menda šele začetek.
Najtežji dnevi
Pri vašem veslanju čez Atlantik so bili najtežji prvi in zadnji dnevi?
"Prvi trije dnevi so bili resnično težki, vendar če ne bi startali takrat, bi morali še dolgo čakati na primerno vreme. Ko smo odpluli, smo vedeli, da bodo prvi dnevi grozni, potem pa bo vreme odlično. Bili pa so milo rečeno peklenski. Imeli smo močan vzhodnik in spremljali so nas 2- do 3-metrski valovi, vsi smo dobili morsko bolezen in smo grozljivo bruhali, v nekaj dneh pa praktično nismo ničesar pojedli. Pričakovali smo morsko bolezen, ampak da bo tako hudo, si nismo predstavljali. Ni bil problem takrat, ko si veslal, težave so se pojavile, ko si šel v kabino počivat. Drugo noč smo bili tako prisiljeni vreči viharno sidro."
To je sidro na dolgi vrvi, ki drži čoln v smeri valov. Praktično pa to pomeni, da se valovi prelivajo čez barko?
"To je nekaj posebnega. Marsikdo si predstavlja, da to pomeni šest ur mirnega spanja, vendar je daleč od tega. Si praktično skoraj na mestu, vsi valovi pa gredo čez tebe, te valjajo, se zlivajo prek barke. Vse to je nemogoče opisati. Naslednjo noč smo več tvegali, samo zato da nam ni bilo treba uporabiti viharnega sidra. V kabini si zaprt, grozljivo je vroče, s sten kaplja kondenz in moram reči, da je bilo to vsaj zame najtežje na vsej poti. V kabini sta sicer dva zračnika, žal pa sem naredil napako in sem oba namestil zgoraj, tako da zrak ni krožil po vsej kabini, ampak samo pod stropom."
Ali ste imeli kaj "mejnih" situacij?
"Ne toliko, res pa je, da nas je nekajkrat bočno obrnilo, vendar se barka ni obrnila. Poleg tega je do tega prišlo na začetku veslanja, ko je bila barka še obtežena s hrano in tudi zato bolj stabilna. Smo jo pa prej obrnili za trening na Kanarskih otokih in povedati vam moram, da je to tako grozljivo, da si podobne prigode ne bi želel sredi morja. Preprosto zgrmiš po kabini. Doživeli smo marsikaj, nismo pa bili življenjsko ogroženi. Še najbolj nevarno bi bilo, če bi se kdo resno poškodoval."
Natančna smer
Vseeno ste imeli dve nesreči?
"Vendar smo obakrat imeli srečo v nesreči. Obakrat se je poškodoval Simon. Najprej je padel z veslaškega sedeža na tirnice in drugič si je resno poškodoval prst. Na srečo vseeno ni bila potrebna evakuacija s čolna. Imeli smo načrt, da v primeru resne nezgode ali bolezni člana posadke evakuiramo s pomočjo obalne straže, preostali pa nadaljujemo veslanje. Če pa zaradi poškodbe ali bolezni nekdo samo ne bi mogel veslati, bi še vedno ostal na barki, drugi pa bi veslali. In tak načrt smo imeli tudi, če bi prišlo do poškodb dveh. Če bi morali evakuirati vse, bi kar se tiče veslanja lahko ostal sam in nadaljeval pot, težave pa bi bile zaradi premajhne teže in manjše stabilnosti čolna."
Z vremenom ste imeli srečo, najtežji dnevi pa so bili na koncu. Kako močno pa je pihal veter?
"Trideset vozlov. Kar ni tako veliko, je pa dovolj, da se na oceanu razvijejo veliki valovi. Največji problem v visokih valovih je to, da s tako barko ne moreš pluti bočno. Ne moreš veslati, ker ne zajameš vode, poleg tega pa te lahko tudi prevrne. Smešno je bilo to, da ko smo se približevali Barbadosu, smo šli celo na prvi pogled preveč na jug in so nas na to opozorili z obalne straže ter nas spraševali, ali bomo šli po južni strani. Ampak to se je izkazalo kot naša velika sreča. Ko smo se približevali Barbadosu, je bil izjemno močan tok proti severozahodu. In če ne bi šli dovolj južno, bi zgrešili Barbados."
V tem podvigu je bil odločilen tudi človeški dejavnik?
"Odločilno je bilo to, da nismo čutili nobenega pritiska in je bilo vse dosti lažje zato, ker smo se med seboj dobro razumeli. Ne gre le za veslanje, gre za življenje na nekaj kvadratnih metrih ob razmeroma velikih psihičnih in telesnih naporih. In tukaj smo kot posadka več kot odlično odigrali svojo vlogo. Niti enkrat se nismo skregali, nismo se jezili drug na drugega, vse je potekalo izjemno mirno, čeprav je bila ekipa sestavljena zelo na hitro in sem prej veslal le s Simonom."
V tem času je veslalo čez Atlantik več odprav?
"Pred nami je konec decembra in januarja šlo 18 posadk, na cilj pa jih je prispelo le enajst. Ko smo bili na oceanu, so morali reševati šestčlansko posadko, ki je delala hitrostni rekord v veslanju čez ocean, ker so se obrnili in se barka ni postavila v prvotni položaj. Potem je kar trikrat skušal na ocean priti podolino, pa so posadko morali vsakič reševati. Za nami je odplul še en solo veslač, ki pa ima izjemne težave, ker mu je zmanjkalo hrane. Potem ko smo mi preveslali ocean, se je vreme močno poslabšalo."
Temeljne so priprave
Kakšen podvig je veslanje čez ocean? Športni, vztrajnostni?
"Podvig so priprave. Športni, hm? Mi smo veslali 12 ur na dan, največ težav nam je delala telesna izčrpanost. Bistvo takega podviga so priprave. In to res celovite. Kako se pripraviš na veslanje, kako se pripraviš na napore, kako načrtuješ pot, pripraviš plovilo, sebe. Telesna priprava morda ni bila tako ekstremno pomembna. Al se je pridružil ekipi šele mesec dni pred izplutjem. In v enem mesecu ni mogoče narediti čudežev. Drugi trije nismo imeli težav, res pa je, da je Simon po konstrukciji šibkejši, Steven pa je dobil žulje na zadnji plati. Jaz pa nisem imel nobenih težav. Nobenih žuljev, teh 45 dni mi je minilo mimogrede in če bi bilo treba, bi barko sam pripeljal na cilj."
Resnici na ljubo je tudi to sad odličnih telesnih priprav?
"Seveda. Moje je vodil Miran Kavaš kot kondicijski trener, potem pa sem pod vodstvom Damirja Mikeliča začel dvigovati še uteži. Veslanje v takem čolnu je popolnoma drugačno od veslanja v morskem kajaku, v katerem sem veslal do sedaj."
Po vaših besedah bi človek rekel, da je veslanje čez Atlantik mala malica?
"Dokler ne gre kaj narobe. Narobe pa gre, če nisi pripravljen, če podcenjuješ podvig. Nekaterim je tek maratona mala malica, drugemu pomeni preteči tisoč metrov velik podvig."
Ste razmeroma mladi, kako pa je z vašo dosedanjo športno kariero?
Več v tiskani izdaji!
