Pred pol stoletja je na filmska platna prišel film Dr. No, s Seanom Conneryjem v glavni vlogi. Za dober milijon dolarjev so ga posneli v londonskih studiih in predvsem na Jamajki, navrgel pa jim je 60-krat več denarja. Predvsem pa je ta film postavil na noge junaka, tajnega agenta njenega veličanstva, Jamesa Bonda. Izmislil si ga je Ian Lancaster Fleming, pisatelj in avanturist, ki se je zapisal v zgodovino filma, saj so po njegovem junaku posneli 22 filmskih uspešnic, nova, Skyfall, pa bo prišla na filmska platna letos.
Ian Lancaster Fleming je bil rojen leta 1908, umrl pa je leta 1964, star 56 let, tako da ni doživel popolnega uspeha svojega junaka. Imel je srečo, da se je rodil v bogati družini, njegov ded Robert je bil namreč škotski bankir, njegovi starši pa so potem pametno upravljali velika posestva, povrh vsega pa je bil njegov oče tudi član britanskega parlamenta.
Namenjeno mu je bilo elitno izobraževanje britanskega gornjega sloja, vendar na prestižni univerzi Eton in nato na vojaški akademiji Sandhurst ni zdržal do konca. Na srečo se je le odločil in se lotil študija jezikov v Nemčiji in v Švici ter na koncu pristal v novinarstvu. Zaradi odličnega znanja jezikov je bil od leta 1923 deset let dopisnik velikega londonskega časopisa Sunday Times v Moskvi.
Po vrnitvi v London se je ukvarjal z vsem mogočim, bil je bančni delavec in borzni posrednik ter se znašel v poveljstvu angleške kraljevske mornarice, kjer je postal osebni pomočnik admirala Johna H. Godfreyja, ki je bil pravzaprav vodja britanske obveščevalne službe. Fleming je bil pač iz ugledne družine in nekrolog v uglednem časopisu The Times ob smrti njegovega očeta je podpisal celo sam britanski premier Winston Churchill.
Fleming tega ni izkoriščal, ampak je bil takšen, kakršen je že bil, avanturist, imel je smisel za humor, bil je šarmanten in osvojil je skoraj vsakogar.
Po koncu vojne se je vrnil k časopisom in mnogi so ugibali o njegovi vohunski dejavnosti, o kateri pa sam ni veliko govoril. Se je pa veliko govorilo o njegovih povojnih ljubezenskih dogodivščinah in kako je evropske mrzle zime preživljal na Jamajki.
Če je bil uspešen pred in med vojno, sedaj ni bilo ne duha ne sluha o njegovem uspehu, saj se je moral ukvarjati z upravljanjem družinske dediščine. Razvajeni Ian preprosto ni imel časa, malo pa tudi ne sreče. Sredi 30. let je v Kitzbühlu srečal lepo igralko pola Muriel Wright in morda bi se poročila, vendar je leta 1944 med bombardiranjem Londona umrla. Tudi z bogato lady Anne O’Neill je imel velike načrte, a ker ji ni ponudil zakona, se je Anne raje poročila s časopisnim bogatašem Rothemereajem.
Pri 44 letih se je poročil, z bogato Anne Geraldine Charteris, ki je bila v lepega in šarmantnega Iana zaljubljena do ušes, o njegovi vohunski karieri pa ni vedela ničesar. Ko sta bila na počitnicah v avstrijskem Kitzbühlu, je razmišljal o svoji prihodnji karieri, sedel je za pisalni stroj in napisal nekaj zgodb in pesmi. Leta 1953 je tako izšel roman Casino Royale, roman o namišljenem agentu 007 z imenom James Bond. Pisati ga je začel leto prej po natančno določenem urniku. Ian je bil pač perfekcionist in vsako jutro je na svoj zlati pisalni stroj, užival je pač v svojem denarju in načinu življenja, napisal po 2000 znakov, nato je šel plavat in uživat. Nadaljevanje, torej romani in filmi, so posebna zgodba, ob kateri se mnogi vedno vračajo na osnovno vprašanje, kdo je v resnici Bond. Casino Royale je bil prvi izmed štirinajstih knjig o tajnem agentu, knjig, polnih nasilja, terorja, spletkarjenja in osupljivih akrobacij, saj je agent ljubil nevarnost, hitre avtomobile in predvsem lepe ženske.
Kdo je bil vzorec za agenta
Nekaj let kasneje, ko so filmski gledalci že vzljubili tajnega agenta, ki je osvojil vsako lepo žensko, vozil najboljše avtomobile, uporabljal tehniko, ki je sploh še ni bilo, in se oblačil nadvse uglajeno, je Fleming priznal, da je vse skupaj izmišljeno, da v resnici tajni agenti živijo povsem drugačno življenje in da sploh niso takšni, kakršnega je opisal v junaku Jamesu Bondu.
Kakšni so potem? Filmski in literarni kritiki so se kasneje poglobili v njegove romane in tudi filme, da bi poskušali razvozlati skrivnost, ki je Fleming ni nikoli odkril. Kdo, če sploh kdo, mu je bil za vzor literarnega junaka, kasneje filmskega?
Navdih naj bi našel v britanskem mornariškem častniku, svojeglavem ter izredno pogumnem in inteligentnem vojaku, kasneje vojnem heroju Patricku Dalzlu Jobu, ki ga je spoznal med drugo svetovno vojno. Po nekaterih drugih podatkih, Bondovi raziskovalci so šli celo odpirat arhive angleške in ameriške obveščevalne službe, naj bi bil vzor Beograjčan, dvojni vohun Duško Popov, ki je delal za nemško in za angleško obveščevalno službo in ga je med obveščevalnim delom nadziral Fleming. Nato so tisti, ki so se ukvarjali z razkrivanjem Flemingove skrivnosti, ugotovili, da bi to lahko bila celo poljska tajna agentka Christine Granville. Lepa in pogumna Christine je bila ena izmed najpomembnejših britanskih tajnih agentk in tudi Flemingu naj bi zmešala glavo. Vzor za vohuna bi lahko bil celo Sidney George Reilly, sloviti britanski tajni agent, o katerem so v 30. letih pisali londonski časopisi. Morda je bil vzor sir Fitzroy MacLean, britanski vojak, pisatelj in politik, morda pa si je Fleming vse skupaj izmislil po podobi, ki jo je hotel imeti sam.
O vzoru za tajnega agenta se kritiki še prepirajo, vsekakor pa ni skrivnost ime. James Bond je bil v resnici ameriški ornitolog in njegovo ime je Fleming zagledal na knjigi, ki je bila na polici v nekem lokalu na Jamajki, kjer je užival v evropski zimi. Ime se mu je zdelo zelo preprosto in očitno je bilo tako tudi s šifro tajnega agenta 007. Lahko je bila to telefonska pozivna številka za Rusijo v tistem času ali pa jo je Fleming zagledal nekje na cesti.
Leto dni po prvem romanu je izšel že drugi, Live and Let Die (Živi in pusti umreti) in nato do leta 1966 vsako leto po en roman, vsakokrat uspešnica. Natančni Fleming je za en rokopis romana potreboval šest tednov v začetku vsakega leta, preživel jih je seveda na Jamajki, zato so njegovi romani izhajali v predvidljivem času.
