V geopolitičnem pokru, ki te dni poteka med Washingtonom in Caracasom, je zgodovina postala ena od prvih žrtev. Ko je Bela hiša prejšnjo soboto utemeljila drzen poskus zajetja venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove soproge, argumentacija ni slonela samo na obtožbah o trgovini z mamili ali kršenju človekovih pravic, pač pa je brez olepševanja v ospredje stopila nafta. Natančneje, pripoved o tem, da je Venezuela to črno zlato ukradla Združenim državam Amerike.
Donald Trump, ki je operacijo pospremil z značilno retoriko, je bil jasen: Venezuela mora vrniti tisto, kar je vzela. »Kot vsi vedo, je bil naftni posel v Venezueli polomija, popolna polomija je že dolgo,« je dejal novinarjem. Njegova vizija rešitve je preprosta – vrnitev ameriških energetskih velikanov, ki naj bi z milijardnimi vložki popravili propadajočo infrastrukturo in začeli ustvarjati dobiček.
Podpredsednik J. D. Vance je na družbenem omrežju X poudaril, da je Trump Maduru ponudil več izhodnih strategij, toda pod strogimi pogoji: konec trgovine z drogami in vrnitev ukradene nafte. Stephen Miller, Trumpov namestnik vodje kabineta, je šel še dlje in naftno industrijo v Venezueli označil za plod »ameriške iznajdljivosti, znoja in garanja«, njeno razlastitev pa za »največjo zabeleženo krajo ameriškega bogastva«, povzema Washington Post.
Toda za temi ognjevitimi izjavami se skriva zgodovinska realnost, ki je precej bolj zapletena od preprostega scenarija o kraji. Ameriška podjetja namreč nikoli niso bila lastniki venezuelske nafte ali zemlje, temveč so delovala na podlagi koncesij, ki so se skozi 20. stoletje drastično spreminjale.
Mit o lastništvu
Francisco Rodriguez, priznani venezuelski ekonomist z Univerze v Denverju, je za omenjeni časnik trditve o kraji zavrnil kot neutemeljene. Da bi razumeli, zakaj, se je treba vrniti v čas, ko je bila Venezuela eldorado za tuje naftne družbe.
V prvih desetletjih 20. stoletja, pod diktaturo Juana Vicenteja Gomeza, so tuja podjetja nadzirala kar 98 odstotkov venezuelskega naftnega trga. Gomez, ki je državi vladal z železno roko do leta 1935, je podeljeval radodarne koncesije, ki so Venezuelo spremenile v največjo izvoznico nafte na svetu. Toda to je bil čas, ko je država od svojega naravnega bogastva dobivala drobtinice.
Veter sprememb je zavel že dolgo pred prihodom socializma Huga Chaveza. Že leta 1943 je zakon zahteval, da tuja podjetja polovico dobička prepustijo vladi. Do leta 1975, ko so venezuelski zakonodajalci začeli razpravo o popolni nacionalizaciji, je bilo že jasno, kaj se bo zgodilo. Država je izvedla projekt. ZDA so bile takrat pragmatične: bolj kot lastništvo jih je zanimala stabilna dobava relativno poceni nafte.
Leta 1976 je predsednik Carlos Andres Perez, socialdemokrat, podpisal zakon, s katerim je državna naftna družba Petroleos de Venezuela (PDVSA) prevzela nadzor nad industrijo. To ni bil edini primer na svetu, temveč je bil del globalnega vala »resursnega nacionalizma«, ki so ga vodile tudi države, kot so Mehika, Brazilija in Savdska Arabija.
Ameriški giganti, vključno z Exxonnom in Mobilom (ki sta se pozneje združila) ter Gulf Oilom (danes del Chevrona), so izgubili za približno pet milijard dolarjev sredstev. Prejeli so milijardo dolarjev odškodnine, vendar so jo sprejeli. »Čutili so, da nima smisla pritiskati naprej,« je omenil Rodriguez, saj takrat še ni bilo mehanizmov za tožbe suverenih držav na mednarodnih sodiščih.
Chavezova era in arbitražna vojna
Druga, bolj konfliktna faza se je začela leta 2007, ko je Hugo Chávez v okviru svoje socialistične preobrazbe prevzel nadzor nad zadnjimi zasebnimi operacijami v bazenu Orinoco, kjer ležijo največje zaloge nafte na svetu.
Medtem ko so nekatera podjetja, denimo Chevron in španski Repsol, privolila v nove pogoje in ostala v državi (Chevron tam deluje še danes), sta ExxonMobil in ConocoPhillips pogoje zavrnila. Sledila je pravna bitka epskih razsežnosti. Mednarodna arbitražna sodišča so kasneje prisodila milijardne odškodnine v korist ameriških družb.
Vendar Venezuela teh zneskov še ni v celoti poplačala. Država je zdrsnila v spiralo hiperinflacije, korupcije in sankcij.
ZDA zdaj uporabljajo nenavaden argument v smislu: dolžan si mi denar, sodišče je določilo odškodnino, začel si mi plačevati, nato pa ti s silo sankcij onemogočim plačevanje in te na koncu obtožim kraje.
