»Šole vsak mesec dobijo znesek denarja za nagrajevanje uspešnosti, ki glede na številčnost in strokovnost zaposlenih lahko znaša tudi več tisoč evrov. Ravnatelji in ravnateljice ga morajo razdeliti med zaposlene, zneske pa transparentno predstaviti. To ni denar, ki ga pridelajo ravnatelji in ravnateljice, to je javni denar, zato bi moral biti razdeljen odgovorno in v skladu z zakonodajo,« poudarja naša sogovornica, sindikalna zaupnica ene od slovenskih osnovnih šol. V šolstvu deluje skoraj 20 let in ugotavlja, da razdeljevanje sredstev vsaj na njihovi šoli zbuja občutek, da se denar med zaposlene deli po priljubljenosti. Opaža, da so pogoji dodeljevanja tega denarja postavljeni preohlapno, da ravnatelji zanj nimajo sprejetih jasnih kriterijev in da imajo na koncu v rokah tako platno kot škarje.
»Dogaja se, da s temi dodatki na koncu šolsko tehnično osebje, kot so čistilke in hišniki, zasluži več kot učitelji na začetku svoje kariere in da najmanjše dodatke prejema strokovni kader, ki ga je že tako premalo. Konkretno: razlika med najnižjim in najvišjim izplačilom na naši šoli je 25-kratna. Nekdo dobi 15 evrov bruto, nekdo 400, posamezniki tudi 800 evrov. Na koncu to ni nekaj, kar bi ljudi motiviralo, da bi se bolj trudili, temveč v kolektive vnaša razdor, slabo voljo in posebej med strokovni kader občutek degradacije. Na koncu bi bilo bolje, da bi ta denar porabili za druge stvari v šolstvu, omogočili izobraževanja, izboljšali materialne pogoje za delo v šolstvu,« našteva sogovornica. Ena od varovalk v pravkar posodobljenih pravilih glede izplačevanja nagrade za delovno uspešnost, ki naj bi preprečila deljenje denarja po domače in za svoje, je javna poimenska objava prejemnikov, vključno z višino nagrade. »Po pogovoru s sindikalnimi zaupniki v naši regiji ugotavljam, da vsi ravnatelji hranijo ocene v tajništvu, računovodstvu ali svoji pisarni, kamor pa ni tako enostavno priti,« sklene učiteljica.
Lani 27,3 milijona evrov za nagrade
Z letošnjim letom na področju izplačevanja nagrad za delovno uspešnost in povečanega obsega dela v javnem sektorju velja nekaj novosti. Omenjena dodatka sta združena, posodobljeni so kriteriji dodeljevanja. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje so nam pojasnili, da so lani osnovnim šolam, osnovnim šolam ter zavodom za otroke in dijake s posebnimi potrebami ter glasbenim šolam izplačali 27,3 milijona evrov, ki so jih morali ravnatelji porabiti izključno za nagrajevanje delovne uspešnosti. To predstavlja dva odstotka vseh sredstev za mase plač v osnovnem šolstvu. Ocenjujejo, da se bo ta znesek letos povzpel na približno 29 milijonov evrov, v prihodnjem letu pa bodo izdatki še višji, saj so sindikati izpogajali, da se bo za ta namen namenilo tri odstotke mase vseh plač.
Osnovne in glasbene šole niso edine v tem sistemu, do nagrad za delovno uspešnost so upravičeni vsi javni uslužbenci – država je lani vsem javnim uslužbencem, ki so v službi naredili kaj več od pričakovanih delovnih obveznosti ali poleg svojega prevzeli še delo odsotnih kolegov, izplačala 290 milijonov evrov.
Od učiteljev se seveda pričakuje, da v razredu dobro delajo, za to dobijo plačo. Zgolj dobro oziroma odlično delo torej samo po sebi še ne pomeni, da jim za to pripada nagrada. Do nje so upravičeni, če pri delu dosegajo nadpovprečne rezultate ali opravljajo dodatno delo zaradi odsotnih javnih uslužbencev ali nezasedenih delovnih mest. »Ravnatelj najprej določi del plače za delovno uspešnost tistim javnim uslužbencem, ki opravljajo dodatno delo ali večji obseg dela zaradi nadomeščanj, iz razlike sredstev pa dodeli nagrade tistim javnim uslužbencem, ki dosegajo nadpovprečne rezultate v posameznem obdobju,« so nam pojasnili na pristojnem ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Ko ravnatelj ocenjuje nadpovprečne rezultate, mora imeti v mislih kakovost, natančnost, samostojnost, obseg in učinkovitost dela. Nekaj primerov iz prakse: učitelj je do nagrade upravičen, če predlaga in izvede inovativno metodo poučevanja, učinkovito opravi nepričakovane dodatne naloge, prepozna tveganja in najde rešitve zanje, sprejme naloge, ki presegajo njegove delovne naloge, kot so organizacija srečanja, dodatnih šolskih prireditev, konferenc … Ravnatelji lahko razloge za dodelitev uspešnosti iščejo v 25, nekaterih tudi zelo ohlapnih alinejah. Z nekaj kreativnosti je mogoče upravičiti marsikaj. Nagrada seveda ni neomejena, posamezni javni uslužbenec lahko na mesec prejme največ dodatnih 30 odstotkov svoje osnovne plače.
Javna objava – da ali ne
Naša sogovornica zagovarja javno objavo podatkov, vidi jo kot eno od zagotovil, da se denar deli pravično. Podobno stališče je zavzelo tudi ministrstvo, tako je zapisano tudi v aneksu h kolektivni pogodbi v vzgoji in izobraževanju. Ravnatelji morajo objaviti ime prejemnika, znesek in podatek, ali ga je dobil za dodatno delo ali nadpovprečne rezultate. Obvestilo mora na dostopnem mestu viseti 14 dni. Ministrstvo je v okrožnici šolam predlagalo, naj se objavi v prostoru, do katerega lahko nemoteno dostopajo vsi zaposleni, ali na intranetu.
Ravnatelji postopajo različno, večinoma pa imajo do javnih objav zadržke. Predsednica Združenja ravnateljev Slovenije Mojca Mihelič se strinja, da je ocenjevanje delovne uspešnosti težko povsem objektivno. »Govoriti o objektivnosti je nesmiselno. Dokler ocenjuje posameznik, torej subjekt, bodo takšne odločitve vedno subjektivne,« poudari, a izpostavi, da tudi javna objava ni rešitev. »Rešitev je zrela komunikacija, zrele odločitve ravnateljev in sposobnost zaposlenih, da razumejo, kaj je del rednega dela in osnovne plače in kaj je resnično vredno dodatka. Ravnatelji morajo imeti za dodeljevanje delovne uspešnosti izdelane jasne kriterije in morajo znati tudi utemeljiti, zakaj je nekdo dobil dodatek ali zakaj ne, ter jasno razložiti zaposlenim, kaj sega nad povprečje in kaj ni nič posebnega oziroma ne presega redne obveznosti, za katero že dobijo plačo. To naj ostane domena ravnatelja, če pa dela po svoje in deli denar tistim, ki si ga ne zaslužijo, obstajajo za to ustrezne inšpekcije, kjer lahko zaposleni iščejo svojo pravico,« poudari. Javna objava po njenem mnenju ničesar ne rešuje, temveč v kolektiv vnaša nemir, nelagodje ali drugače: »Želja po transparentnosti je postala dodatna kost za glodanje in razprtije v kolektivih, kjer 20 evrov pri plači ne more odtehtati dobrih odnosov in nedeljskega tiščanja v prsih, ker bo naslednji dan ponedeljek in nov šolski teden.« Opaža, da bi si marsikje zaposleni želeli, da bi se ta denar razdelil vsem enakomerno. »To je nedopustno, saj je to potem uravnilovka, ki sili v povprečje, in ne stimulacija za boljše delo,« poudarja. Prav tako je prepričana, da ta denar ne sme biti socialni korektiv.
Nagrada ne sme biti plačni korektiv
To jasno zagovarjajo tudi na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. »Ta del plače je namenjen spodbujanju kakovostnega, učinkovitega in nadpovprečnega dela ter predstavlja motivacijski mehanizem za doseganje boljših rezultatov,« odgovarjajo na bojazen, da masa tega denarja postaja socialni oziroma plačni korektiv za poklice in profile, ki jih v šolstvu izredno primanjkuje, hkrati pa so plače, ki jim jih omogoča javni plačni sistem, neprivlačne. Iz teh sredstev ravnatelji poklicem, ki jih nujno potrebujejo, ne bi smeli obljubljati boljših plač.
Obrnili smo se tudi na inšpektorat za javni sektor. Letos so prejeli štiri prijave domnevnih nepravilnosti pri izplačevanju delovne uspešnosti v šolstvu, inšpekcijski nadzori pa še niso zaključeni. Inšpektorji preverjajo, ali je bilo izplačilo skladno z zakonom, kako je bilo z obvestilom o izplačilih in njegovo javno objavo. Poudarjajo pa, da nimajo pristojnosti presoje, ali je bilo posamezno plačilo nagrade upravičeno oziroma utemeljeno. To je že tema za računsko sodišče ali notranjo revizijo.
