V luči naraščajočih geopolitičnih napetosti na stari celini se evropske države pri snovanju svojih obrambnih strategij pospešeno obračajo k nekonvencionalnemu zavezniku — naravi. Z obnovo degradiranih mokrišč, poplavnih ravnic in strogo zaščito starih gozdov vzdolž meja obujajo koncept »ekološke obrambe«, ki mehaniziranim enotam otežuje morebitne invazije, ugotavljajo strokovnjaki in uradniki.
Ta strateški premik, ki ga dejavno podpira tudi Evropska komisija, predstavlja odmik od tradicionalnega zanašanja izključno na oborožitev in tehnologijo. Združuje namreč tri ključne cilje sodobne Evrope: nacionalno varnost, zaščito biotske raznovrstnosti in blaženje podnebnih sprememb.
»Vlaganje v naravo in njena uporaba kot naravnega nadzora meja je nujna. To je prava situacija, v kateri zmagajo vsi,« je nedavno ocenila evropska komisarka za okolje Jessika Roswall. Po njenih besedah sodobna varnost ni več vezana zgolj na vojaške arzenale, temveč tudi na nadzor nad naravnimi viri, zlasti vodo, ter premišljeno upravljanje strateških pokrajin.
Katalizator te nove doktrine so nedavne izkušnje z vzhodne fronte. Ob začetku ruske invazije februarja 2022 so ukrajinske sile pred Kijevom namerno porušile jez na reki Irpin. Taktika je okoliške kmetijske površine čez noč spremenila v obsežno, neprehodno močvirje. Težka ruska oklepna vozila so obtičala v blatu, logistične poti so bile presekane, kar je ključno pripomoglo k ustavitvi bliskovite ofenzive na ukrajinsko prestolnico.
Sodobne vojske so izjemno ranljive na terenih z visoko vsebnostjo vode, pojasnjujejo analitiki. Na razmočenih tleh, ki imajo nizko mehansko nosilnost, 50- do 70-tonski bojni tanki in oskrbovalni tovornjaki hitro izgubijo svojo mobilnost ter postanejo lahka tarča.
Poleg vodnih preprek postajajo pomemben obrambni adut tudi gosti pragozdovi, ki omejujejo vidljivost in otežujejo premike. Poljska vlada je kot odziv na varnostne in ekološke izzive v začetku leta 2024 zaustavila sečnjo v desetih starodavnih gozdovih. Med njimi so ključna strateška območja ob njenih mejah, dolgoročni cilj Varšave pa je zaščititi kar petino vseh gozdov v državi.
»Čas je, da iz poljskih gozdov umaknemo žage,« je takrat poudarila poljska ministrica za podnebje Paulina Hennig-Kloska. Ti zapleteni ekosistemi z globokimi koreninami namreč stabilizirajo tla, zadržujejo vodo in delujejo kot naravni varnostni tampon.
Čeprav nova doktrina po mnenju vojaških strokovnjakov ne nadomešča konvencionalnih sil, njeni zagovorniki verjamejo, da lahko obsežna obnova narave vzdolž vzhodnega krila Evrope postane dolgoročen in samoobnovljiv ščit, ki ob varovanju meja hkrati rešuje evropsko ekološko krizo.
Slovenija, ki stoji na pomembnem prometnem križišču, je v tem pogledu še posebej pomemba, kar slovenski vojaški strategi že dolgo vedo. Posebej pomembna so, denimo, tako imenovana nanoška vrata na Primorskem.
