Matt Damon bržkone ne potrebuje posebne predstavitve. Je eden največjih hollywoodskih zvezdnikov. Zdaj se je odločil za film, družinsko komično dramo Kupili smo živalski vrt, posneto po resničnih dogodkih, ki prikazuje zgodbo mladega vdovca Benjamina, ki želi pozabiti na boleče spomine in obrniti nov list življenja. S pametno hčerko in uporniškim sinom se želi preseliti na podeželje, zato z veseljem sprejme ugodno ponudbo za hišo z velikim posestvom. Toda s hišo so kupili tudi živalski vrt, za katerega morajo zdaj skrbeti.
Oblečen v črne kavbojke in črno polo majico, z obrito glavo - pripravljal se je za naslednji futuristični film Elysium - se je Matt Damon z nami usedel v New Yorku in spregovoril o zadnjem filmu, ki prihaja v slovenske kinematografe. Spregovoril je tudi o izkušnjah očetovstva in družinskega življenja.
Kaj vas je prepričalo za sodelovanje v filmu in kaj vas je pritegnilo pri glavnem liku, Benjaminu Meeju?
"Želel sem sodelovati z režiserjem Cameronom Crowom, prav tako sem se lahko poistovetil z zgodbo. Zelo resnično mi je delovala in razumel sem, kaj ta mož doživlja."
Kako ste ga odigrali?
"Je novinar, pustolovski tip človeka. V poklicu je užival, prepotoval je ves svet in spoznaval različne ljudi. Zelo strastno živi življenje. Ko ga srečamo, je že vdovec in ima močno željo, da bi kupil in vodil živalski vrt. Na tak način bi se poklonil soprogi. Ima dva otroka, ki pa le stežka plavata na površju. Pogrešata mamo in še kaj. To je dovolj dober razlog, da se odloči urediti živalski vrt in otrokoma tako pomaga urediti njuni življenji."
Načrtovanje življenja
Vam je pri tem kaj pomagalo, da ste tudi sami oče? Film se s precejšnjo mero resničnosti loteva vprašanj o družini in očetovstvu.
"Zagotovo je to pomagalo. Prepričan sem, da pred desetimi leti te vloge ne bi bil sposoben odigrati. Ne bi razumel, kako zelo je ljubil svojo ženo. Najbolj sem se uspel poistovetiti z občutkom izgube bližnjega in sem si zelo živo predstavljal, kako to človek doživlja. Ko skupaj načrtuješ življenje, potem pa se vse zasuka v nepričakovano smer. Nenadoma je v položaju, ko poskuša vse storiti za svoje otroke. Na srečo sam tega nisem doživel in upam, da nikoli ne bom, vem pa, kaj je to ljubezen. Z drugimi besedami: vem, kaj je mož izgubil. Tudi vem, kako prav nič preprosta ni vzgoja. Če sta starša dva, je zahtevno, če pa si sam, je še toliko teže. To je zgodba očeta, ki poskuša storiti vse, kar je v njegovi moči, vendar ve, da to ni dovolj. Tudi otrokoma ni lahko. Govorimo torej o ljubezenski zgodbi, v kateri je objekt ljubezni njegova pokojna soproga. Zgodba mi je všeč, prav tako način, kako je napisana."
Lahko opišete odnos s sinom Dylanom, ki ga v filmu odigra Colin Ford?
"Odnos je zelo napet, predvsem na začetku, zaradi izkušnje s smrtjo matere. Težave se vrstijo tudi zaradi Dylanove starosti. Je v tisti dobi, ko je komunikacija med staršem in otrokom težka. Tega sam sicer še nisem doživel. Imam trinajstletnega otroka, zato smo že kar blizu temu obdobju, čeprav upam, da ne bo tako. Sam sem najstniška leta preživel brez težav in nisem imel občutka, da bi imel težave v odnosu do staršev. Upam, da bo tudi pri mojih otrocih tako. Tako z mamo kot z očetom sem se dobro razumel. V šoli mi je šlo dobro. Sem bil pa zahteven otrok na neki način. Zares sem si želel, da bi postal igralec. Skupaj s prijateljem Benom Affleckom sva se usmerila v ta cilj."
Kakšen pa je bil Cameron kot režiser? V čem je drugačen od drugih?
"Zelo dobro zna sodelovati, hkrati pa ima jasno predstavo, kaj želi. Stvari gredo hitro k vragu, če ni vpleten nekdo, ki sprejema drzne in jasne odločitve. Potrebuješ kapitana ladje. Pomaga, da zna režiser prisluhniti dobrim domislicam, ki jih imajo člani snemalnega moštva in igralci. Posnel je kar nekaj dobrih filmov in takih ne posnameš zgolj po naključju. Njegova osebnost je precej prisotna tudi v likih, ker je tudi odličen pisec."
Zanj je značilno, da glasbo uporablja na nekoliko drugačen način. Kaj pravzaprav počne?
"Glasbo zelo veliko uporablja. Tega pri drugih režiserjih nisem opazil. Na primer, v enem od prizorov, ko si ogledujem fotografije soproge, je uporabil skladbo Sinking Frienships. Predvajali smo jo tudi med snemanjem. Občutek imaš, da so vpletena še druga čutila, kar te še bolj potegne v dogajanje. Res sem bil presenečen in, verjemite, res redko me kaj preseneti. Posnel sem lepo število filmov, sodeloval s številnimi izjemnimi ljudmi. Spoznati tehniko, ki je nekaj novega zame, je bilo prav razburljivo. Zagotovo je to nekaj, kar bom tudi sam preizkusil kot režiser."
V filmu nastopajo živali in otroci. Tako s prvimi kot z drugimi je silno težko snemati. Je bilo zahtevno?
"Več kot očitno smo prekršili pravilo in sodelovali tako z živalmi kot otroki vseh vrst. Otroci so bili čudoviti. Zdi se mi, da so se zbrali vsi najbolj simpatični, kar jih najdemo v Hollywoodu. Dobro smo bili pripravljeni, razen na živali. Te so vedno nepredvidljive, težko je računati na njihovo brezpogojno sodelovanje. Če se gromozanski grizli odloči, da ne bo sodeloval, ti ne preostane prav veliko. So bile pa tudi živali čudovite. Ni bilo težko, predvsem zaradi dobrega treninga. Zelo zanimivi so bili pogovori s krotilci in spremljanje, kako opravljajo delo. Z levi pač ne snemaš vsak dan."
Kako je bilo torej snemati z velikimi živalmi? Kaj zanimivih pripetljajev?
"V nekem prizoru, ko smo bili v avtomobilu, se nam je medved zelo približal. Pravzaprav je bil povsem ob vozilu. Toda bil je lepo vzgojen medved. Prizor, v katerem se znajdem pred njim, pa smo posneli tako, da sta bili polovici filma pozneje zlepljeni skupaj. Ta zverina je namreč merila skoraj štiri metre v višino. Gromozanska je bila, tako da nam niso pustili, da bi se preveč približali. Se pa takrat, ko se približaš kakšnemu tigru, v tebi res zgodi nekaj neobičajnega. To je nekakšen fizični odziv, zame osebno pa spoznanje, da sem in smo nekje na sredini prehranjevale verige. Podobno sem doživel, ko smo se nekoč potapljali v Južni Afriki in je proti meni plaval beli morski pes. Tudi na safariju je bilo tako. Skratka, počutil sem se ponižnega."
V nekem trenutku morate po tleh pobrati pobegle kače. Kako ste to preživeli?
"Scarlett Johansson, ki prav tako igra v filmu, je navdušena nad kačami. Sploh se jih ne boji, jaz pa se jih še kako. Ko sem se zavedel, da niso strupene, sem se malce sprostil. Začel sem jih pobirati in tako pač opravil potrebno delo. Prej se jih nisem dotikal. Najbrž sem doživel nekakšen otroški strah pred kačjim pikom. V resnici so bile prav prijazne."
Benjamin v nekem trenutku spregovori o dvajsetih sekundah korajže. Ta stavek si človek hitro zapomni. Ste tudi v resničnem življenju kdaj potrebovali močno korajžo?
"Mislim, da igralci kar pogosto doživljamo take trenutke v začetku kariere. Že od mladih dni sem se večkrat znašel pod pritiskom. Kot mlad igralec se hitro navadiš na teh dvajset sekund korajže. Ko se soočaš z velikimi spremembami v življenju, moraš imeti dovolj volje, da narediš tisti prvi veliki korak. Če zbereš toliko moči, te nemara šokira vse tisto, kar pride naproti. In to je tudi zgodba Benjamina Meeja."
Slišati je, da bosta z Benom Affleckom znova sodelovala v filmu, ki ga bo on režiral.
"Res je. Dolgo sva upala, da se nama bo pokazala priložnost. Končno sva našla zgodbo, pri kateri lahko sodelujeva, in sicer o zloglasnem bostonskem tolovaju Jamesu Whitneyju Bulgerju. Kočno bova lahko več časa preživela skupaj, saj se najini življenji vrtita okoli družin in dela. Še vedno sva dobra prijatelja, le časa nimava za pijačo."
Tudi vi naj bi že kmalu režirali svoj prvenec. Lahko kaj več poveste o njem?
"Že lep čas si želim sesti na režiserski stolček. Z Johnom Krasinskym sva se lotila pisanja. On je odličen pisec in krasno je sodelovati z njim. Govorimo o majhnem, obvladljivem filmu."
Zrela starost
Vam je za zgled Clint Eastwood, s katerim ste sodelovali pri filmih Nepremagljiv in Onostranstvo?
"Zagotovo. Režirati je začel v moji starosti. On je zlati standard naše generacije. Izbira projekte, za katere se sam odloči, sam določi pogoje. Deluje kot mož, ki mu je povsem jasno, kaj hoče. In je srečen. Zjutraj se zbuja poln energije, veseli se naslednjega dne. Ko ga gledam, si mislim, da bi bil rad tudi jaz tak, ko bi dosegel njegovo starost. Še vedno bi rad pripovedoval zgodbe. Tudi Affleck režira in je zelo zadovoljen."
Boste posneli še kakšen film o Bournu?
"Z veseljem bi posnel še enega. Če bi dobil dober scenarij, ki bi me prevzel, bi se takoj odločil. A še nismo našli takšnega."
