V svetu nepremičnin in upravljanja večstanovanjskih stavb so nočne more običajno povezane s hrupnimi sosedi, neplačanimi najemninami ali vlago v zidovih. Toda za nekdanjega lastnika nepremičnine v mirnem nemškem mestu Mosbach se je prava grozljivka skrivala v kleti, tiho in neopazno, dokler ni prispela pošta.
Račun za vodo, ki so ga izstavile tamkajšnje mestne službe, ni bil zgolj opomin na rastoče življenjske stroške. Bil je pravi šok. Vsota: 7000 evrov.
Številka na položnici je odražala porabo, ki meji na industrijsko: 1,5 milijona litrov vode. Ta količina je stekla skozi cevi ene same stavbe v pičlih devetih mesecih, od januarja do septembra 2024. Za kontekst – to je količina, s katero bi lahko napolnili približno 10.000 kopalnih kadi.
Lastnik, prepričan, da gre za birokratsko napako ali tehnično okvaro, se je odločil za tožbo. Prejšnji teden pa je sodišče v Baden-Württembergu podalo svoj odgovor, ki je drago opozorilo za vse lastnike nepremičnin: Merilniki redko lažejo, kapljanje pa stane več, kot si mislite.
Spor zaradi »fantomskih« litrov
Jedro spora na okrožnem sodišču je bilo preprosto vprašanje: ali lahko 14 ljudi v eni stavbi resnično porabi toliko vode, ali pa je zatajila tehnika?
Tožnik, nekdanji lastnik stavbe, je vztrajal pri slednjem. Zavrnil je plačilo vrtoglavega zneska in vložil tožbo za ugotovitev nepravilnosti merjenja, trdeč, da je vodomer pokvarjen. Njegov argument je bil razumljiv: povprečna štiričlanska družina letno porabi okoli 180.000 litrov vode. Da bi 14 stanovalcev v treh četrtinah leta porabilo skoraj desetkratnik te količine, se je zdelo statistično neverjetno.
Vendar pa se sodni procesi ne zanašajo na statistično verjetnost, temveč na dokazno breme. In tukaj se je zgodba za lastnika zapletla.
Neizprosnost tehnologije
Sodni proces je razkril hladno natančnost birokracije in tehničnih standardov. Predsednica sodnega senata je v svoji obrazložitvi poudarila ključno podrobnost: vodomer je imel veljaven potrdilo o umerjanju (kalibraciji).
Da bi zadevo razjasnili, so na prostor za priče poklicali vodjo preizkuševalnega centra. Njegovo pričanje je bilo zadnji žebelj v krsto tožnikove obrambe. Strokovnjak je sodišču pojasnil, da med podrobnim pregledom naprave ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti, napak ali znakov manipulacije. Naprava je štela natančno tisto, kar je teklo skozi njo.
Sodišče je tako razsodilo v prid mestnim službam. Ker tožnik ni mogel predložiti nasprotnih dokazov, ki bi omajali verodostojnost tehničnega pregleda, je račun obveljal za pravilnega.
Puščajoči kotliček
Odvetnik mestnih služb je po razsodbi za medije ponudil vpogled v to, kako lahko pride do takšne anomalije. Čeprav se 1,5 milijona litrov sliši kot količina, ki bi jo opazili (poplava v kleti, razmočeni zidovi), resnica pogosto ni tako dramatična.
Tako je zgodba opozorilo tudi za Slovence, saj kotlički lahko puščajo tukaj ali tam.
»Velika količina vode se lahko hitro nabere zaradi na videz nedolžnih napak,« je pojasnil. Ni nujno, da gre za počeno cev, ki brizga v zrak. Dovolj je pokvarjen splakovalnik na stranišču, kjer voda nenehno teče v školjko, ali varnostni ventil na grelniku vode, ki je popustil in vodo spušča neposredno v odtok.
V stavbi s 14 stanovalci, kjer si odgovornost za skupno porabo pogosto podajajo, lahko takšna okvara ostane neopažena tedne ali mesece. Če voda teče s hitrostjo nekaj litrov na minuto – kar je pri odprtem ventilu ali močnem puščanju stranišča povsem mogoče – se v 270 dneh števec zavrti do nepredstavljivih številk. Matematika je neizprosna: samo eno puščajoče stranišče lahko požre več sto kubičnih metrov vode na leto.
Mestne službe so zdaj uradno zahtevale plačilo 7000 evrov. Čeprav sodba še ni pravnomočna in ima tožnik možnost pritožbe, je primer hladen tuš.
