Medtem ko se osnutek programsko-produkcijskega načrta (PPN) za leto 2026 bere kot birokratski obliž na odprti zlom, upor ekipe Tarče razkriva globljo patologijo: institucijo, ki je ujeta med politične pritiske, zastareli poslovni model in novinarske egotripe, ki so postali večji od medija samega. Tako nekako bi lahko opisali trenutno stanje na RTV Slovenija.
Če bi želeli diagnosticirati zdravstveno stanje slovenske javne besede, bi bil pogled na Kolodvorsko in Tavčarjevo ulico v Ljubljani, kjer sta sedeža nacionalne televizije in radia, ena najbolj poučnih, čeprav bolečih študij primera. V času, ko se institucija pripravlja na leto 2026 – leto, ki bo s supervolilnim in športnim koledarjem predstavljalo nekakšen test vzdržljivosti – je bil v javnosti objavljen osnutek načrta. Dokument, ki bi moral biti vizionarski zemljevid za navigacijo skozi digitalno dobo, je postal katalizator za eksplozijo nakopičenih frustracij, ki razkrivajo finančno in bržkone tudi identitetno krizo javnega servisa.
Tako je bilo vprašanje, ali bo Slovenija nastopila na Eurosongu prihodnje leto, bržkone še najmanjša težava, s katero se spopada javni servis. Večji vihar je namreč povzročila oddaja Tarča, paradni konj preiskovalnega novinarstva na Televiziji Slovenija. Toda konflikt med ekipo Erike Žnidaršič in vodstvom zavoda je simptom neke druge bolezni. Gre pravzaprav za simptom, ki govori o trku med starimi in novimi pojmovanji novinarstva, o finančnih težavah, ki jim ni videti konca, in o fenomenu, ki ga na hodnikih nacionalnih televizij domala povsod po Evropi šepetaje imenujejo »problem egotripov« – trenutek, ko osebna blagovna znamka novinarja postane močnejša in pomembnejša od institucije, ki ji služi.
Semantika cenzure
Jedro trenutnega spora, povezanega s Tarčo, leži v na videz nedolžni birokratski retoriki. Osnutek PPN 2026, dokument, ki na 209 straneh riše prihodnost zavoda, pri opisu oddaje Tarča uporablja besede, ki so pri novinarjih sprožile alarm. Vodstvo je zapisalo, da se mora oddaja odmakniti od »senzacionalizma« in se preusmeriti k »najvišji ravni strokovne, umirjene studijske razprave«, kjer bodo politiki gostovali samo, »ko bodo klicani na odgovornost, ne pa kot komentatorji dogajanja«.
Za zunanjega opazovalca se to morda bere kot plemenita težnja po dvigu kakovosti javnega diskurza. Vendar pa je v kontekstu slovenske medijske krajine, kjer je javna beseda nenehno na prepihu političnih interesov, ta dikcija eksplozivna. Uredniška ekipa Tarče je v ostrem javnem pismu opozorila, da gre za poskus tihe cenzure in kastracijo enega redkih preostalih kritičnih formatov. Očitek »senzacionalizma« so razumeli kot ponižujočega za ekipo, ki redno razkriva sistemske anomalije in korupcijo.
Toda problem je globlji od užaljenosti. Omejitev, da politiki ne smejo nastopati kot komentatorji, je v praksi lahko smrtonosno orodje za uredniško manipulacijo. Pod pretvezo strokovnosti omogoča izključevanje kritičnih glasov opozicije ali neposlušnih poslancev koalicije, češ da za določeno temo niso »operativno odgovorni«. To je v nasprotju z logiko parlamentarne demokracije, kjer je politika vedno stvar javne debate in soočenja mnenj. Kot opozarja ekipa Tarče, je takšna omejitev unikum v informativnem programu in diši po poskusu vpliva vladne politike na delovanje oddaje. Vendar pa vodstvo RTV, ujeto med kladivom finančnega preživetja in nakovalom političnih pričakovanj, v »umiritvi tona« verjetno vidi strategijo preživetja. V letu 2026, ko se obetajo državnozborske in lokalne volitve, postane vsaka ostra beseda na ekranu potencialni povod za politični povračilni ukrep. In RTV Slovenija si novih sovražnikov ne more privoščiti.
Vzporedno s politično dramo pa se znotraj RTV Slovenija – po opisu naših sogovornikov – odvija nekakšna sociološka preobrazba. Kar sicer ni zgolj slovenski fenomen. V zadnjem desetletju smo priča vzponu novinarskega zvezdništva, ki ga napajajo družbena omrežja. Če je bil v preteklosti novinar anonimni služabnik javnega interesa, zavezan zgolj resnici in logotipu svoje hiše, danes vstopamo v dobo novinarja-vplivneža.
Problem egotripov na javnih servisih je večplasten. Na eni strani močne osebnosti nedvomno prinašajo gledanost in kredibilnost. Toda ko posameznik postane institucija zase, se poruši krhko ravnovesje hierarhije in uredniške politike. Novinarji, ki na omrežju X bijejo vojne, komentirajo politiko in se spuščajo v polemike z občinstvom, neizogibno krnijo videz nepristranskosti celotnega zavoda. In takih primerov je v slovenskem prostoru vse več.
V osnutku PPN 2026 sicer najdemo zavezo k spoštovanju programskih standardov in etičnih meril, toda papir prenese vse. Realnost, ki so nam jo opisovali sogovorniki, je, da se uredništva drobijo na fevde, kjer posamezni voditelji in uredniki delujejo kot avtonomni knezi. To otežuje kakršno koli resno reformo ali, kot temu pravi vodstvo, optimizacijo. Noben poseg v format oddaje se ne interpretira kot programska odločitev, temveč kot osebni napad na integriteto in status zvezdnika.
Ta individualizacija novinarstva je dvorezni meč. Po eni strani omogoča preboj odmevnih zgodb, ki bi jih birokratski aparat morda zadušil. Po drugi strani pa ustvarja kulturo nedotakljivosti, kjer se vsaka kritika dela razume kot cenzura. Ko ekipa neke oddaje zapiše, da so spremembe nastale brez posvetovanja z ustvarjalci, to ne kaže zgolj na komunikacijski šum, temveč na prepričanje, da je oddaja nepogrešljiva, njihova in ne last javnega zavoda, ki jo financira. To je nevarna pot, ki javni servis spreminja v zbirko privatiziranih tribun, financiranih z javnim denarjem.
Finančna zanka
Vse te vsebinske in kadrovske bitke pa se odvijajo na potapljajoči se ladji. Finančni del PPN 2026 razkriva brutalno resnico: RTV Slovenija je finančno zlomljena. Načrtovani prihodki za leto 2026 znašajo 162,91 milijona evrov, odhodki pa 162,90 milijona evrov. Presežek? Mizernih 8000 evrov. To ni poslovanje, to je hoja po robu prepada. Sicer pa so se takšne optimistične finančne ocene že večkrat izkazale za preveč optimistične.
Višina RTV-prispevka, ki je glavni vir prihodkov (načrtovanih 109,2 milijona evrov za leto 2026), ostaja nespremenjena pri 14,02 evra. Ta znesek je fiksiran, medtem ko stroški hitro naraščajo. Dokument PPN 2026 jasno navaja: zaradi neusklajevanja prispevka z inflacijo bo zavod v letu 2026 realno razpolagal s 25 milijoni evrov manj, kot bi, če bi se prispevek usklajeval od leta 2012. Pri čemer RTV v tem trenutku živi v razmeroma naklonjeni politični klimi, ki se lahko po volitvah močno zaostri in pod vprašaj postavi preživetje servisa.
To je tiho davljenje. Politika – leva ali desna – se zaveda, da je dvig RTV-prispevka nepriljubljen ukrep. Zato raje pustijo, da inflacija opravi umazano delo. Rezultat je paradoksalen: od RTV se pričakuje, da tekmuje s komercialnimi televizijami in globalnimi platformami, kot sta Netflix in Youtube, da pokriva olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu in volitve, vse to pa mora početi z realno vse manjšim proračunom. Rešitev iščejo v krpanju lukenj. Zavod računa na dodatna sredstva iz naslova sofinanciranja programov za manjšine in glasbeno produkcijo s strani države, kar naj bi prineslo okoli 15 milijonov evrov. Toda to pomeni še večjo odvisnost od državnega proračuna in s tem, posredno, od vsakokratne oblasti. Finančna avtonomija, temelj neodvisnosti javnega medija, se s tem počasi topi.
Po drugi strani se vodstvo zaveda, da stroški dela predstavljajo kar 64 odstotkov vseh odhodkov. To je, kot je bilo poudarjeno že večkrat v zadnjih letih, neobvladljivo brez resnega prestrukturiranja. Načrtujejo sicer zmanjšanje števila zaposlenih na 1963 do konca leta 2026, kar je sicer korak k racionalizaciji. Vendar: ali bo dovolj? Vendarle moramo te številke postaviti v kontekst: RTV Slovenija je še vedno medijski gigant v slovenskem prostoru in nima primere. Medtem ko preostali mediji že leta krčijo število zaposlenih, so te spremembe na RTV minimalne. Za primerjavo: v nekem relativno malo večjem medijskem podjetju pri nas je zaposlenih kakšnih sto ljudi. Osebni dohodki pri RTV pa sodijo v sklop dohodkov javnih uslužbencev in se v nasprotju z osebnimi dohodki v drugih medijskih hišah dvigujejo sočasno z dvigovanjem plač v javnem sektorju na splošno.
Konec mita o novinarju
Če pogledamo v preteklost, je bil novinar javnega ali zasebnega servisa pogosto dojet kot nekakšen sekularni duhovnik. Poklic ni bil služba, bil je poslanstvo. Delovni čas ni obstajal: če je bilo treba montirati prispevek do treh zjutraj, se je to pač storilo. Za višji cilj. Danes je tak način dela mrtev. Mlajše generacije novinarjev, pa tudi starejši, v današnjem času niso več pripravljeni žrtvovati svojega zasebnega življenja na oltarju javnega interesa. Spremenila se je tudi lojalnost. Novinarji vedo, da je njihova varnost v njihovi osebni prepoznavnosti, ne v instituciji. Če RTV potone, bo neki znani obraz verjetno našel delo drugje. Kaj pa snemalec, tonski mojster, lektor? Tiha večina zaposlenih, ki omogoča program, je tista, ki najbolj trpi zaradi negotovosti in delovnih pogojev.
V odgovor na to eksistencialno krizo vodstvo RTV v PPN 2026 ponuja rešitev, ki se bere kot mantra vseh medijskih direktorjev sveta: »digital first« (digitalno na prvo mesto). Načrtujejo integracijo uredništev (TV, radio, MMC) v enoten »newsdesk«, vzpostavitev tematskih spletnih kanalov in celo eksperimente, kot je mikrodrama za mlade na mobilnih telefonih. Na papirju se to sliši logično. Gledanost linearne televizije pada, mladi so na tiktoku in youtubu. PPN 2026 načrtuje povečanje števila podkastov in uvedbo formatov, prilagojenih družbenim omrežjem. Cilj je doseči izgubljeno generacijo med 15. in 34. letom. Toda papirnati načrti trčijo ob realnost RTV. Kako, denimo, integrirati radio in televizijo, medija s popolnoma različnima kulturama in egi, v eno sobo, ne da bi povzročili državljansko vojno znotraj hiše? Poleg tega je tu vprašanje vsebine. Javni zavod že tako predstavlja nelojalno konkurenco medijem, ki morajo sami preživeti na trgu, zdaj pa želi tekmovati še z vplivneži na njihovem terenu. PPN omenja »videokaste« z neformalnim pristopom in oddajo o urbani glasbi. To je tvegano početje. Ko se javni servis trudi biti »kul« in »mladostniški«, pogosto deluje kot starš, ki na zabavi najstnikov poskuša uporabljati sleng. Izgubi svojo avtoriteto, ne da bi pridobil novo publiko.
Da bi še malo bolje razumeli situacijo na RTV Slovenija, moramo dvigniti pogled čez Alpe. Kar se dogaja v Ljubljani, je del širšega evropskega trenda razgradnje javnih medijev. V Veliki Britaniji se BBC spopada z nenehnimi rezi in političnimi napadi konservativcev, ki spodkopavajo model financiranja prek naročnine. V Italiji je RAI pod vlado Giorgie Meloni postal poligon za kulturni boj in nastavljanje lojalnih kadrov, kar je pripeljalo do odstopov uglednih novinarjev. Na Madžarskem je javni servis že zdavnaj postal zgolj propagandni organ vladajoče stranke Fidesz. Tudi v bolj stabilnih demokracijah, kot sta Nemčija (ARD in ZDF) in Avstrija (ORF), se javni servisi borijo za legitimnost v dobi, ko algoritmi družbenih omrežij nagrajujejo polarizacijo in lažne novice, javni servis pa se zdi kot drag ostanek preteklosti.
