V idiličnem zavetju Griča, na robu Ljubljane, tri izjemne ženske razkrivajo skrivnost starodavne vezi med človekom in konjem. To ni samo šport, niti ne samo hobi. To je »pferdeliebe«, kot temu rečejo v nemščini, ljubezen, ki zdravi dušo, uči potrpežljivosti in zahteva popolno predanost — tudi ko zima pritisne z vso ostrino.
Ko se megla dvigne nad ljubljanskim barjem in se sončni žarki ujamejo v ivju na drevesih, se na obrobju mesta, v predelu, ki ga poznamo kot Grič, začne posebna romantika, ki je po svoje stara skoraj toliko kot človeštvo samo. Tu, v konjeniškem klubu, kjer zrak diši po senu, usnju in tisti specifični, topli prisotnosti velikih živali, ne gre samo za jahanje. Gre za odnos, pogovor, dialog med dvema vrstama, ki si delita dolgo zgodovino, delo in, kot bomo spoznali, tudi srce.
Nemški jezik, znan po svoji zmožnosti kovanja preciznih izrazov za kompleksna čustvena stanja, pozna besedo, ki morda najbolje opiše to vzdušje: »pferdeliebe«. Ljubezen do konj. Toda prevod je bržkone preveč suhoparen. »Pferdeliebe« zajema vse – od mraza, ki ti zleze v kosti ob čiščenju hleva pri minus desetih stopinjah, do tistega neopisljivega trenutka lebdenja, ko se zdi, da sta jezdec in konj eno samo bitje, ki drvi po pokrajini.
Srečali smo se s tremi varuhinjami te ljubezni: Tino Kunc, Klaro Reindl in Mašo Plečnik. Vse tri so svoje življenje, vsaka na svoj edinstven način, prepletle z usodami teh plemenitih velikanov.
Usodne poti
Zakaj nas konji tako privlačijo? Je to spomin na čase, ko je bilo preživetje odvisno od hitrosti štirih nog? Ali pa gre za iskanje stika z naravo, ki smo ga v betonskih džunglah izgubili?
Za Klaro Reindl se je ta ljubezen začela skoraj po naključju, z zgodbo, ki bi jo sama opisala kot »precej neoriginalno«, a je v svoji preprostosti očarljiva. »Sosed je rekel, da bi šel rad jahat, pa je vprašal, če grem z njim,« se spominja Klara z nasmeškom. »Rekla sem v redu. Tako da sem v bistvu začela jahati zaradi soseda.«
Toda življenje ima svoja pota, kajne. Sosed je odnehal, Klara pa je ostala. Nekaj jo je potegnilo v ta svet in je ni več izpustilo. »Ko končam delo s konji, sem vedno boljše volje kakor na začetku dneva,« pravi in s tem opiše prav poseben terapevtski učinek teh živali.
Tina Kunc, ki danes vodi in poučuje, pa je svojo pot začela v tistih sladkih letih otroštva, ko so poletne počitnice dišale po svobodi. »Stara sem bila enajst let, ko sem hodila na tabor k Svetemu Duhu na Ostrem vrhu,« pripoveduje Tina. »Tam smo imeli islandske konje in smo teden dni jahali. Kasneje je moja sošolka odkrila jahanje pri Čadu v Ljubljani in začeli sva hoditi dvakrat na teden po šoli.« Iz te otroške radovednosti se je razvilo življenjsko poslanstvo. Tina ni samo jahačica, ampak je tista, ki vidi potencial tam, kjer so drugi obupali.
Maša Plečnik pa nosi ljubezen do konj v krvi, zapisano v njenem DNK. »Če vprašate moje starše, imam konje rada že od malega,« pravi. Njena zgodba sega v čas, ko je imela komaj dve leti. »Partner očetove sestrične je imel posestvo in lipicance. Ko smo prišli na obisk, je jahal in me vzel s seboj.« Od tistega trenutka, ko je kot malčica začutila ritem konjevega hrbta, je bila njena usoda, recimo tako, zapečatena.
Terapija brez besed
V hitrem tempu sodobnega življenja, kjer nas nenehno bombardirajo informacije, postaja hlev nekakšno zatočišče miru. Maša to opisuje kot popoln odklop, nekakšno meditacijo v gibanju. »Ko sem tukaj, čisto odklopim,« priznava. »Tudi ko konja samo krtačim, pozabim na vse drugo. To mi predstavlja neverjeten mir.«
Toda zakaj ravno konj? Zakaj ne pes ali mačka? Strokovnjaki in ljubitelji že dolgo ugibajo o tej posebni vezi. Konj je begajoča žival, plen v naravi, kar pomeni, da je izjemno senzibilen za okolico. Da bi človek – plenilec – vzpostavil zaupanje s takšnim bitjem, mora umiriti svojo energijo, postati pristen. Konji ne sodijo po videzu ali statusu. Berejo namreč tisto, kar skrivamo globoko v sebi.
Klara in Tina opozarjata na fascinantno sposobnost konj, da berejo govorico telesa. Omenita znamenitega konja, Pametnega Hansa, za katerega so verjeli, da zna računati. »V resnici je gledal mimiko obraza človeka,« razloži Klara. »Pogoj, da je znal povedati odgovor, je bil, da je človek, ki ga je vprašal, sam vedel odgovor. Ko je konj prišel do prave številke, je zaznal spremembo v človekovi mimiki in prenehal.«
Takšnih zgodb nam ne bi mogli pripovedovati, če ne bi bilo te izjemne empatije in opazovalne sposobnosti konj. Čutijo naš strah, našo jezo, pa tudi našo ljubezen, še preden se je sami zavedamo. »Izredno dobro berejo občutke,« dodaja Tina.
Maša poudarja tudi fizični vidik te terapije, zlasti za otroke. »Jahanje je motorično zelo zahteven šport,« pravi in se sklicuje na predavanje o hiperaktivnih otrocih.
»Moraš imeti gibanje hkrati v vse smeri in veliko centrov v možganih mora hkrati delovati. Morda jahanje prav zato predstavlja tak odklop, ker se moraš resnično ves posvetiti gibanju.«
Srčne zgodbe
Prava »pferdeliebe« pa se ne kaže v sončnih dneh in zmagah na tekmovanjih, temveč v trenutkih preizkušenj. Tini se zaiskrijo oči, ko govori o svojem največjem izzivu in hkrati največji zmagi: konju, ki je bil obsojen na konec.
»To je bil primerek za v klobase,« pravi brez ovinkarjenja. »Bolj agresivnega konja še ni bilo.« Konj je bil fizično in psihično zlomljen, poln frustracij in bolečin zaradi napačnega dela v preteklosti. »Ko sem ga zajahala, sem trikrat padla z njega, in sem si rekla: Vzamem!« se smeji svoji takratni trmi. »Zdelo se mi je, da če padeš z njega, je to boljši konj, ker ne bo dolgočasen izziv.«
Pot do uspeha pa je bila dolga. »Leta 2100 sem ga prevzela … Potrebovala sem skoraj deset let, da je postal funkcionalen,« priznava Tina. Eno leto ga sploh ni jahala, delala je z njim na tleh, preučevala psihologijo in biomehaniko, da bi razumela njegove travme. Danes? Danes je ta isti »agresivni« konj učitelj. »To je moja najbolj srčna zgodba. Da sem tega konja spravila iz agresivne podrtije do konja, ki lahko vsakega otroka pripelje do začetne tekmovalne ravni,« pravi s ponosom. To je moč ljubezni, ki ne obupa, kajne.
Na drugi strani je Klara in njen trenutek popolne simbioze. Jahanje ni samo tehnično obvladovanje živali, pač pa trenutek, ko misli postanejo dejanja brez besed. Klara se spominja jahanja na terenu s konjem Asijem, kot ga ljubkovalno poimenuje. »Imela sem res občutek, da sem eno z njim. Ne gre za to, da konja nadzoruješ, ampak da oba enako razmišljata,« opisuje z zanosom. »Ko sem pomislila, da bi rada galopirala, je on to že vedel. Komaj je čakal.« To so trenutki, ki zasvojijo – tista redka, dragocena telepatija med vrstami.
Romantika in trdo delo
Ko pomislimo na konje pozimi, si predstavljamo prizore iz filmov: belina snega, pršenje snežink izpod kopit in rdeča lica jezdecev. In res, jahanje po snegu ima poseben čar. »Estetsko je zelo lepo,« pritrdi Tina.
Vendar pa resničnost v hlevu zahteva več kot zgolj občudovanje estetike. Zima je za skrbnike konj čas preizkušnje. »Za nas je težko, ko voda zmrzuje,« pojasnjuje realnost mrzlih juter. »Zjutraj prideš in moraš z vročo vodo odtajati cevi, s krampom tolčeš zamrznjene bobke …« Romantika se umakne fizičnemu delu.
In za konje? Zanje je zima pogosto čas veselja, če so le pogoji pravi. »Sneg mora biti suh. Minus deset stopinj je v redu, okoli ničle pa je precej manj krasno, ker je sneg prevlažen in se delajo kepe na podkvah,« opozarja Tina. Ko pa so pogoji idealni, se zgodi čarovnija. Spominja se zime, ko so v maneži ustvarili pravo igrišče: »Naredili smo si progo za bordanje v maneži. Konje smo vpregli, eden je jahal, drugi je bordal zadaj. Bilo je čudovito.«
Maša dodaja še en zanimiv vidik skrbi za konje pozimi – britje. Zveni nenavadno, da bi žival pozimi brili, toda to ima svojo logiko pri športnih konjih. »Če so konji redno v delu in imajo dolgo dlako, se zelo težko posušijo,« je razložila. Poten in moker konj na mrazu pa je recept za bolezen. Zato jih pobrijejo, pokrijejo s toplimi odejami in skrbno sprehajajo, da se ohladijo na varen način. »Poleti odvržejo dlako, pozimi pa jih moraš, čeprav se zdi kontraintuitivno, pobriti, da ne zbolijo zaradi potu.«
Posebnost so islandski konji, s katerimi prav tako delajo v njihovem klubu Equestin. Ti mali, trpežni vikingi so ustvarjeni za mraz. »Islandce imamo ves čas zunaj,« pravi Tina. »Boks je zanje smrt. Če daš islandca v boks, lahko to vodi v težave z astmo zaradi prahu. Več težav imajo s poletjem in vročino kot z zimo.« To kaže na neverjetno raznolikost in prilagodljivost teh živali, ki zahtevajo od lastnika globoko razumevanje njihovih potreb.
Šola življenja
Konjeništvo v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, doživlja preporod v načinu razmišljanja. Nekoč, v časih, ki se jih naše sogovornice spominjajo z mešanico groze in humorja, je veljala »šola trde roke«.
Danes je v klubu, kot je njihov, pristop drugačen. Bolj human, bolj pedagoški. Gre za gradnjo odnosa, ne za preživetje v sedlu. Tina, Klara in Maša prenašajo to filozofijo na nove generacije. Otroci se ne učijo samo jahanja, ampak odgovornosti. »Zelo pomembno je, da se naučijo sami urediti konje, s tem navežejo stik,« poudarja Maša. »Konj ni le rekvizit, to je žival.«
Potrpežljivost je tista vrlina, ki jo konji vcepijo v človeka, če si to želi ali ne. »Konj te nauči neskončne potrpežljivosti,« se strinjajo vse tri. V svetu, kjer smo vajeni takojšnjih gratifikacij in klikov, konj zahteva čas. Uspeh ne pride čez noč. »Lahko se zgodi, da na tekmi enostavno ne bo šlo, čeprav je doma šlo super. In to moraš sprejeti,« modro ugotavlja Maša.
Vez, ki presega besede
Ko zapuščamo hlev na Griču, nas spremlja občutek, da smo bili priča nečemu večjemu od športa. Videli smo »pferdeliebe« v praksi. To ni romantična iluzija iz romanov, ampak trdna, življenjska vez, stkana iz zgodnjih jutranjih ur, fizičnega napora, premaganih strahov in trenutkov čiste, kristalne sreče.
Morda je prav v tem skrivnost te vezi. Konj nam ne dovoli, da bi se pretvarjali. Ob njem smo to, kar smo. In ko nas takšno mogočno bitje sprejme na svoj hrbet in nam dovoli, da ga vodimo, nam podari občutek, ki ga ne more nadomestiti noben drug uspeh.
Kot pravi Tina o svojem rehabilitiranem konju: »Jaz mu lahko delam vse, potem pa pride kdo drug, pa ga še vedno hoče 'kavsniti'.« V tem »vse« se skrivajo leta zaupanja. In kot pravi Maša o napredku s konjem: »Ko vidiš napredek v pozitivno smer – to je tisto zadovoljstvo, ki ti da zagon.«
Zima bo minila, prišla bo pomlad in z njo novi jahači, novi otroci, ki bodo prvič položili roko na topel konjski vrat. Toda na Griču bo ostala stara zgodba o ljubezni, ki ne potrebuje prevoda, pa naj ji rečemo »pferdeliebe« ali preprosto – življenje s konji.
