Ko pomislimo na slovensko smučanje, se misli nehote vrnejo v čase, ko je smučala vsa Slovenija. To so bili časi legendarne generacije vražjih Slovenk, katere pomemben del je bila tudi Alenka Dovžan. A če danes to obdobje gledamo skozi očala nostalgije, hitro ugotovimo, da se je svet korenito spremenil. Spremenilo se je podnebje, spremenila se je družba in spremenil se je šport sam.
Če želimo razumeti današnjo krizo identitete slovenskega smučanja, se moramo ozreti nazaj. Alenka Dovžan se spominja obdobja, ko je bilo smučanje način življenja, dostopno in sproščeno. Do njenega 13. leta je družina živela na Jesenicah v bloku, vikende pa so preživljali v Mojstrani, kjer so gradili hišo. To je bilo okolje, kjer je zima trajala od decembra do marca, snega pa je bilo pol metra in več.
Ključna razlika med takrat in danes ni le v količini snega, temveč v družbenem sistemu, ki je šport podpiral. Žičnice so bile posejane po vseh krajih, vsak hrib je imel svojo vlečnico. Infrastrukturo, vključno s smučiščem v Kranjski Gori, so pogosto gradila lokalna podjetja, kot je bila jeseniška železarna. Šlo je za koncept delavskega turizma, ki ga danes praktično ne poznamo več. Smučišča so bila javno dobro; starši in domačini so s prostovoljnimi akcijami čistili proge in postavljali infrastrukturo, kar je omogočalo, da so bile smučarske vozovnice izjemno poceni in dostopne vsem.
Takrat je na startu tekme samo na Gorenjskem stalo po sto tekmovalcev ene generacije. Smučanje je bilo logična izbira, ker druge ponudbe preprosto ni bilo. Kot pravi Dovžanova, bi verjetno počela kaj drugega, če bi imela na voljo današnjo paleto športov, a takrat so vsi smučali. Danes lahko mlade smučarje v vsej Sloveniji preštejemo skorajda na prste ene roke, medtem ko statistika kaže, da le še peščica osnovnošolcev aktivno smuča.
Izgubljena igra
Danes je dinamika povsem drugačna. Smučanje ni več igra, temveč garanje in finančni zalogaj. Alenka Dovžan opaža, da so nekateri starši iz otrok naredili »projekte«. Že pri rosnih letih jih silijo v profesionalizem, kar vodi v izgubo veselja do športa. Njena hči je smučala dve leti, a je bilo to muka, medtem ko je Alenka začela smučati, ker ji je to predstavljalo igro, ne pa obveznosti.
Sodobni treningi so po njenem mnenju nehumani in škodljivi za zdravje. Otroke, stare komaj deset let, vodijo na ledenike, kjer je zrak redek, kar pušča dolgoročne posledice. Še huje je s siljenjem treningov v dvoranah in na umetnem snegu oziroma ledu. Otroci v razvoju nimajo ustreznega mišičevja za takšne napore, kar vodi do poškodb kolen in hrbtenice že v najstniških letih. Ko so stari 15, 16 ali 17 let, so mnogi že povsem »polomljeni«.
Alenka Dovžan je dokaz, da zgodnja specializacija ni pogoj za vrhunski uspeh. Svojo prvo tekmo je odpeljala šele pri 12 letih. Tudi na ledeniku je prvič stala šele pri 15 letih. Njena pot do uspeha ni bila tlakovana z dragimi inštrukcijami in poletnimi treningi, temveč z naravnim razvojem in trdim delom v okviru Smučarskega kluba Jesenice, ki je bil takrat izjemno močan in organiziran kot »mini familija«.
Smučanje na »ledeni travi«
Eden ključnih razlogov, zakaj smučanje izgublja svoj čar, je podnebna realnost. »Narava bo zmeraj zmagala, človek ne more čez to,« je prepričana Dovžanova. Vztrajanje pri smučanju za vsako ceno, ustvarjanje umetnih zim z ogromno porabo vode in energije se ji zdi dolgoročno nevzdržno.
Sama zadnja tri leta sploh ni smučala. Ne vidi užitka v tem, da se pri petih stopinjah Celzija vozi po progi iz umetnega snega, medtem ko je okoli vse zeleno ali rjavo. To ni več tista prava zimska pravljica. Spominja se svoje prve tekme v Mariboru pri 16 letih, ko so bile na progi luknje, pod njimi pa trava – in to se dogaja še danes. Smučanje na ledenih ploščah, ki so danes standard v tekmovalnem smučanju, je povsem drug šport kot smučanje na naravnem snegu. Je agresivno, nevarno in zahteva drugačno tehniko, kar se odraža v številnih poškodbah mladih tekmovalk.
Prihodnost je v prilagajanju
Kje je torej prihodnost? Alenka Dovžan ostaja realistka. Svet se spreminja, poklici izginjajo in enako velja za športe. Morda bo smučanje čez deset let resnično postalo butični šport, podoben golfu. A to ne pomeni konca rekreacije. Slovenci smo športni narod in se hitro prilagajamo. V ospredje prihajajo novi športi, kot je kolesarstvo, ki s pojavom električnih koles omogoča svobodo in dostopnost brez dragih kart.
Tudi sama je našla alternativo – tek na smučeh. To je šport, ki je časovno in finančno veliko bolj dostopen. »Grem, kadar hočem, potrebujem uro in pol, naredim svoje in pri tem zelo uživam,« pravi. V Ratečah ali Planici najde mir in stik z naravo, ki ga na prenatrpanih in umetno zasneženih smučiščih pogreša. Njeno sporočilo je jasno: ne smemo »pihati proti naravi«. Namesto da na silo ohranjamo nekaj, kar okoljsko in finančno ni več vzdržno, bi morali sprejeti spremembe. Smučanje je bilo čudovito obdobje slovenske zgodovine, način življenja, ki je zaznamoval generacije. A če želimo, da bodo prihodnje generacije uživale v športu, moramo dovoliti, da si izberejo svoje strasti – pa naj bo to atletika, nogomet ali kolesarstvo – in ne smemo vsiljevati svojih neizpolnjenih ambicij na ledenih strminah, ki počasi, a vztrajno kopnijo. N
