Bojan Glavič
Edino, kar je v življenju res neizogibno, so smrt in davki, je pred 250 leti izjavil ameriški predsednik Benjamin Franklin. A odtlej se je v svetu nekaj bistveno spremenilo. Smrti se kljub precej podaljšani življenjski dobi žal sicer še vedno ne moremo izogniti, tudi davke moramo navadni smrtniki še vedno plačevati, a vseeno se nekateri lahko ob Franklinovi izjavi zgolj zadovoljno nasmehnejo in zaničljivo odmahnejo z roko. To so predstavniki najbogatejšega sloja, torej prav tisti, ki bi najlaže kaj vrnili v blagajno države, v kateri so si nagrabili bogastvo, a se v zadnjih desetletjih s pomočjo bankirjev, politikov, luknjaste zakonodaje in davčnih oaz zlahka izogibajo poštenemu plačilu davkov. Najbogatejši vsega sveta imajo v davčnih oazah po nekaterih podatkih za kar 11,5 bilijona (11.500 milijard) dolarjev premoženja. Zgolj obresti od tega premoženja bi vsako leto nanesle 860 milijard dolarjev. Če te niso prijavljene (kar je pravzaprav namen davčnih oaz), je zgolj neplačanih davkov na račun obresti več kot 250 milijard dolarjev na leto, celotne davčne utaje pa naj bi presegale celo 3000 milijard letno. S takimi vrtoglavimi vsotami, ki si jih je še predstavljati in jih zapisati težko (pri zadnjem znesku sledi trojki kar ducat ničel), bi seveda neprimerno laže kot s sedanjimi bolečimi rezi v proračun in krčenjem pravic nižjih slojev rešili ne le grško, ampak celotno svetovno krizo.
Kazni za banke
Večina državljanov sveta žal še ni spoznala, da obstaja neposredna povezava med rezi v proračunskih blagajnah in javnih storitvah ter med davčnimi utajami s pomočjo bank in oaz. A nekaj se vendarle premika, saj tudi države, ki so še donedavna svojim bogatašem mirno dopuščale čarovnije prek davčnih oaz, že kažejo mišice. ZDA, katerih predsednik Barack Obama je že kot senator napovedoval izkoreninjenje davčnih oaz, so v mrzličnih prizadevanjih za zmanjšanje primanjkljaja letos od več kot desetih švicarskih bank zahtevale, da jim izročijo imena svojih ameriških strank. To jim je že leta 2009 uspelo izsiliti od največje švicarske banke UBS, ki je po sodnem postopku zaradi davčnih utaj morala ameriškim oblastem plačati 780 milijonov dolarjev kazni in razkriti podatke o 4400 tamkajšnjih računih ameriških državljanov. Zdaj se sojenje obeta tudi najstarejši švicarski banki Wegelin, kamor so se zatekle mnoge nekdanje ameriške stranke UBS in tam v tem času s pomočjo bančnih svetovalcev ter davčnih oaz utajile še vsaj 1,2 milijarde dolarjev. Da so se Američani, ki žal še ne ukrepajo zoper svoje lastne davčne oaze (Delaware, Nevada, Florida), spravili prav na Švico, seveda ni čudno, saj prav ta alpska država, v kateri so leta 1934 uzakonili bančno tajnost, velja za daleč največjo davčno oazo. V njej naj bi se skrivalo blizu 3000 milijard dolarjev oziroma več kot četrtina vsega neobdavčenega bogastva in od tam vodijo poti tudi v vse druge davčne oaze, med katerimi so najbolj znani še Liechtenstein, Ciper, Kajmanski, Kanalski in Deviški otoki, Singapur ter Hongkong.
Ostrejše ukrepanje zoper davčne oaze že dolgo napoveduje tudi EU, ki pa je doslej od Švice izposlovala le, da lahko zahteva podatke o računih posameznih utajevalcev, če jih države poprej odkrijejo kar same. "To je podobno, kot bi se lotili izsuševanja močvirja tako, da bi delavcem razdelite slamice za pitje," je ocenil poznavalec davčnih oaz. Učinkovitejše so zato metode Nemčije, ki je bila pripravljena odšteti milijonske nagrade bančnim uslužbencem, tako imenovanim žvižgačem, ki so oblastem ponudili podatke o imetnikih skrivnih računov v liechtensteinski in dveh švicarskih bankah. Izdatek se jim je več kot splačal, saj je objavi novic o pridobljenih podatkih vselej sledila poplava samoprijav več tisoč skesanih utajevalcev (ti so se tako izognili zaporu), zaradi katerih je nemška davkarija pobrala milijarde evrov dodatnih davkov.
Utišani žvižgač
Da pa je boj zoper davčne utajevalce in banke, ki jim pri tem pomagajo, še kako težak in nevaren, opominja žalostna zgodba 56-letnega Rudolfa Elmerja, človeka, ki je švicarskim bankirjem in davčnim utajevalcem zadal enega največjih udarcev, a za to drago plačal. Elmer, ki je osem let delal kot direktor podružnice največje švicarske zasebne banke na Kajmanskih otokih za več kot dvesto tisoč dolarjev letne plače, se je kljub lagodnemu življenju odločil razkriti sistem na videz legalnih davčnih utaj, ki uničuje celotno družbo. Pri tem mu za razliko od večine drugih žvižgačev ni šlo za nagrado, ampak za red, zato se je med prvimi obrnil kar na švicarske davčne oblasti in ponudil jasne dokaze, da njegova in mnoge druge banke uporabljajo davčne oaze povsem mimo pravil. Čeprav naj bi davčne olajšave veljale le za podružnice in sklade, ki delujejo izključno v tujini (vsakršna dejavnost v matični državi je izrecno prepovedana), je Elmer razkril povsem drugačno prakso. Vse odločitve naj bi v resnici sprejemali v Švici, z navideznim usmerjanjem milijard v davčne oaze pa so zgolj prikrivali pot denarja in doma želi neobdavčene dobičke - za svoje stranke in zase.
Največja tatvina na svetu
"Želim, da bi švicarski finančni sistem postal bolj pošten in moralen. Ljudje ne vedo, kako sistem deluje. Morda so slišali za kakšen primer, a večja slika izgine v bančni in davčni tajnosti ter poklicni zaupnosti odvetnikov in računovodij. Ampak ljudje morajo vedeti, da ta sistem ruši našo družbo in demokracijo. Izogibanje davkom v davčnih oazah je največja tatvina na svetu," je svoje namere o razkritju podatkov javnosti utemeljeval Elmer. A namesto pohvale za državljanski pogum so švicarske oblasti, zlizane z bančnimi lobiji, raje kot po utajevalcih udarile kar po Elmerju, še posebno ko je objavo bančnih podatkov leta 2005 ponudil švicarskemu časniku. Pri Elmerju so takoj opravili hišno preiskavo in ga zaradi suma izdaje bančne tajnosti priprli za 30 dni, potem pa ga skupaj z družino nadzorovali, medtem ko so ga bivši delodajalci in švicarski mediji, odvisni od oglasov bančnega lobija, skušali prikazati kot psihično motenega maščevalca za izgubo službe. "Skoraj bi že obupal, potem pa mi je prijatelj povedal za Wikileaks. To je bilo edino upanje, da svet seznanim s tem, kar se dogaja," se spominja Elmer. A njegova bivša banka Julius Baer je na kalifornijskem sodišču dosegla prepoved objave bančnih podatkov na Wikileaksu, nato pa opogumljena z uspehom dodatno zahtevala še prepoved objave vseh dokumentov Wikileaksa (čeprav so bančni dokumenti predstavljali le kapljico v morju več kot milijona raznih dokumentov, ki jih ima na voljo ustanovitelj strani). Ta zahteva pa je za razliko od prvotne prepovedi, ki je šla mimo dokaj neopaženo, sprožila burne odzive med zagovorniki svobode medijev. Zaradi dobro podprtih pritožb in protestov civilne družbe je bila pozneje razveljavljena tudi prvotna prepoved in na spletu je bilo odtlej za pokušino že videti podrobnosti iz dokumentov, ki se nanašajo na sporne posle petnajstih strank. V začetku lanskega leta, tik pred odhodom na sodno obravnavo v Švici, je Elmer javno predal zgoščenko s podatki o dva tisoč bančnih računih neposredno v roke Julianu Assangeu. Po vrnitvi v Švico so Elmerju na sodišču najprej izrekli pogojno zaporno kazen in 5500 evrov denarne kazni, že ob izhodu s sodišča pa so ga znova aretirali, tokrat še zaradi londonske predaje novih podatkov. V preiskovalnem zaporu je potem Elmer prestal nič manj kot 187 dni in se šele avgusta spet znašel na prostosti. Preiskava še ni končana in zaradi izdaje bančnih tajnosti, ki v švicarski zakonodaji velja za enega najhujših kaznivih dejanj, mu grozi nova, še daljša zaporna kazen. Elmerja vseeno niso zlomili in se zdaj na evropskem sodišču za človekove pravice bori za svojo svobodo govora. Dotlej pa se mora v intervjujih izogibati vsakršnemu komentarju zadev, o katerih teče preiskava, sicer bi ga takoj spet dali pod ključ. Tolaži ga lahko le, da v zadnjem času zaradi vse več bančnih škandalov bančna tajnost celo v švicarski javnosti izgublja doslej neomajno podporo, vse večjo jezo zaradi davčnih utaj in še česa pa je pričakovati v vseh državah, kjer vlade raje kot bogataše še naprej privijajo že tako uboge nižje sloje.
