Besedilo in fotografija:Matjaž Kranjec
Ko se privlečeš od Velenja skozi Hudo luknjo, ki je še vedno ozko prometno grlo, kljub silnim obljubam nikoli odstranjeno, se ti pri Mislinji odpre čudovit pogled na planoto, na robu katere kraljuje mogočna Peca. V njenih nedrjih si je po legendi domovanje za vedno našel kralj Matjaž, ki ga je, mimogrede, v njegovi votlini na prestolu še vedno mogoče najti sredi gore. Koroška je čudovita pokrajina, polna prvinske romantike. A to je v zadnjih letih bolj ali manj vse. Nekoč močna industrija je večinoma pogorela s svojo železarno, rudnikom in Preventom na čelu. Pa še kaj bi se našlo.
Korošci si zdaj v trdih časih iščejo drugačno prihodnost, mnogi med njimi celo onstran meje. In takole na hitro je mogoče videti, da je Korošcem ostal les. Tudi na cestah je opaziti ogromno velikih tovornjakov domačih in tujih registracij, ki naloženi s hlodi drvijo v različne smeri. Mnogim les daje zaslužek, a ne vsem. Vsi Korošci se tem turbulentnim časom niso uspeli prilagoditi in so ostali na repu. Na dnu, mnogi brez služb, brez imetja, brez denarja. In se prebijajo skozi težke čase kot vedo in znajo. Tudi Kumerjevi s Čečovja nad Ravnami. Marjana Kumer si je tam s hčerko Adrijano, jeseni jih bo šestnajst, našla malo stanovanje v enem izmed starejših vrstnih blokov. Zdaj si je za nekoliko bolj znosno življenje našla še prijatelja.
Mladi so brez prihodnosti
Marjana je stara enainpetdeset let, njen novi partner Andrej sedeminpetdeset. Oba sta brez službe, a skušata s skupnimi močmi nekako prebroditi težke dneve. In dijakinjo Adrijano pripeljati do službe. "Hodim v trgovsko šolo v Slovenj Gradec. Nimam kakšnih posebnih načrtov, da bi šla naprej. Najraje bi se čim prej zaposlila, da bi prišla do svojega denarja, da bi si morda naredila nekoliko lepše življenje," odkrito pove mladenka. Vidi se ji, da nima kakšnih posebnih idealov ne iluzij. Njenih petnajst dosedanjih let ni bilo takšnih, kakršne bi si mlad človek, poln energije, poln načrtov, zaželel. Bila je bolj revščina, pomanjkanje, ni bilo počitnic, ni bilo razvade. Boj za preživetje z bolno mamo. In s prijatelji na štirih nogah. Adrijanino veselje so njeni štirinožni prijatelji. "Zdaj imamo tega štiri mesece starega psička Bučka, v kletki je živahen morski prašiček, imela sem tudi želvo in miško. To je moje veselje. Kaj dosti pa na Ravnah ni početi, morda se kaj družim s prijateljicami, na plese in na kakšne zabave pa ne hodim." In to je to pri petnajstih. Ni veliko, je pa ubogo.
Marjana Kumer je že deset let brez službe, brez dela, prebija se s podporo za čas na čakanju službe in z otroškimi dokladami, še nekaj preživnine dobi za hčerko in to je vse. Stroški pa ogromni, iz dneva v dan večji. Zanjo službe ni. "Imama štiri otroke, trije fantje so že na svojem, porazgubili so se vse do Gorenjske. Živijo po svoje, jaz pa sem s hčerko tu. Že od leta 2002 sem brez službe. Bila sem trajni višek, delala sem v invalidski delavnici, ki pa je šla v stečaj. Sem invalidka druge kategorije. Lahko bi delala le po štiri ure in še to lažja dela. Imam hude težave s hrbtenico, napaka je prirojena, leta 2005 sem imela pljučno embolijo, pred tem sem imela trombozo. Hrbtenice pa nimam pravilno zraščene, sem brez vretenca. V predelu ledvic imam polno zarastlin, ki pa jih ni mogoče operirati. Tako da sem bila letos od februarja do junija na berglah, bila sem tudi na zdravljenju v celjski bolnišnici. Dobivala sem zdravila z morfijem, saj so bolečine pogosto prehude, da bi jih človek zmogel."
Stroškov preprosto ne zmorejo
In doda, da se stanje spreminja, da je kakšen dan boljši, naslednjega pa je spet na dnu. Včasih ne more brez pomoči partnerja ali hčerke niti vstati iz postelje. "Že prej sem delala po štiri ure, s težavo, ampak sem se trudila, s pomočjo zdravil sem vzdržala. In težko je bilo prej, ko so bili štirje otroci. Od leta 2006 sem pa sama. Do letos, zdaj bo morda nekaj bolje, ko je Andrej tu." Pa tudi s takimi težavami bi se nekako znašli, če ne bi živeli v izjemno težkih finančnih razmerah. "Prejemam akontacijo za čas čakanja na delo, hči dobi doklade in štipendijo skupaj, kar so zdaj korenito zmanjšali, pa še nekaj preživnine. Tako se nama nabere okoli šeststo evrov. Pa kaj, ko je stroškov za stanovanje okoli štiristo evrov, za najemnino, elektriko, komunalo, vodo, ostane le nekaj drobiža za preživetje. Včasih nam pomaga tudi moja mama, ki živi tu na Ravnah, morda kupi kaj hrane, kaj drugega. Pa tudi sama ne more veliko."
Marjana ne ve, kako bo prebrodila ta leta. Služb ni, dela zanjo še manj, delati pa bi morala, ker menda za invalidsko komisijo ni dovolj bolna, dovolj prizadeta, da bi jo spravili v pokoj. "Bo treba nekako počakati do starostne meje, do oseminpetdesetega leta. Kako do tja, to pa ne vem, saj že zdaj komajda preživljamo iz meseca v mesec. Stanovanje je občinsko, od stanovanjskega sklada, najemnina je 118 evrov, potem so drugi stroški. Za oblačila skorajda ne ostane, za hrano najbolj skromno, počitnice pridejo za Adrijano v poštev le z zvezo prijateljev mladine. Tudi na kakšne obvezne ekskurzije s šolo ne more, ker ni denarja. Kar strah me je jeseni, ko se bo začela šola, ko bo treba nakupiti vse šolske potrebščine, ko bo treba plačati avtobusno karto do Slovenj Gradca. Ne vem, kako bomo zmogli, pa že zdaj smo nekaj v dolgovih."
Človek bi pomislil, da ji bodo fantje, ki so odrasli, lahko kaj priskočili na pomoč. "Težko, že sami imajo take službe, kjer je malo denarja, potem imajo svoje družine, eden celo otroke. Ne zmorejo, komajda poskrbijo zase, da se prebijajo. Tudi Andrej ni zaposlen, dobiva nekaj malega, nekaj doda, da zlajšamo pomanjkanje. Potem zmanjka vsega. Veste, tudi opremo v stanovanju sem v glavnem dobila od prijateljev, znancev, tisto od prej pa je že staro, je iz časov, ki so bili drugačni. Pa jih ni več. Zdaj je eno samo pomanjkanje. Kako naj potem hčerki omogočim lepo življenje, lepo mladost. Ne gre. Edino, kar je lepo v mojem življenju, so otroci."
Edino veselje je pisanje
Tudi Andrej ima za seboj podobne težave, težko življenje, iz prejšnjega življenja se je umaknil, svoj nekdanji "espe" je prepustil otrokom. "Nisem v službi in nisem v pokoju, vse zaradi zdravstvenih težav. Težave imam z živcem na nogi in s kolkom. Potem so nastali še družinski problemi in sem se umaknil. Zdaj sva skupaj z Marjano, trudiva se, da bi nekako zmogla, da bi si naredila znosno življenje. A težave so predvsem v plačevanju položnic, nabralo se je kar nekaj dolga. Zdaj vsak mesec poplačujemo po trideset evrov zaostanka, več ne zmoremo. Če bi to še poravnali, bi morda življenje dobilo lepšo podobo. Pa ne vem, kako…"
Turobno razpoloženje vlada v njihovem stanovanju, čuti se, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Ni veselja, ni vedrega razpoloženja, ni optimizma. Kljub štirinožnim prijateljem. Preveč skrbi se vsak dan zgrne na njihove duše. Ni čudno, da se je vsega tega počasi nalezla tudi Adrijana, ki bi morala biti vsaj zdaj polna življenja, polna veselja in smeha. Pa nič od tega. Kako neki, če pa od rojstva pozna samo tak turoben življenjski vzorec. Le nekaj malega zadovoljstva jim ostaja med njihovimi štirimi stenami. Pisanje. "Pišem roman, a mi zadnje čase zaradi vseh skrbi ne gre nič kaj dobro od rok. Marjana piše pesmi, zdaj je dala svojo zbirko na pregled, morda bo celo zbirko izdala, najbrž. Midva z Marjano delava na tem, da bi skupaj lahko živeli vsi trije in da bi punco pripeljali do službe."
Zdaj pa naredimo še redno mesečno inventuro Iskričinega računa. Na dan 31. julija 2012 je skupno stanje na računu 33.928,90 evra. Julija je 51 darovalcev zbralo 1239,29 evra pomoči. V istem mesecu pa smo Iskričinim družinam namenili za 3851,54 evra pomoči.
In kako so darovali naši bralci in darovalci. Štiri evre je podarila Barbara iz Britofa, po pet evrov pa Štefka Fornazarič iz Cerkelj in Breda Jezeršek, ki ni navedla kraja bivanja. Osem evrov je dodal Valentin Goltnik iz Šoštanja, po 10 pa Jožefa Heber iz Dravograda, Nevenka Zrnec iz Grosupljega, Slavi Peršič iz Hrastnika, Mihaela Ogriz iz Mislinje, Ana Končnik iz Petrovč, Marija Kozelj iz Portoroža, Andreja Skodic iz Starš ter Marinka Šešet z Vrhnike. 14,60 evra je dodal Dominvest, d.o.o., z Jesenic, po 15 pa Olga Črmelj iz Gorenje vasi, Robert Kozel s Ptuja ter Miroslav Mramor iz Velikih Lašč.
16,69 evra je podarila Jelka Blaznik iz Dravograda, po 20 pa Ivanka Sinobad iz Begunj, Janja Sinkovič z Bleda, Dragica Korošec iz Domžal, Ohra Jože Križaj, s.p., z Golnika, Kristina Mauser iz Kranja, Jožica Prelec iz Ljubljane, Lilijana Marolt iz Ljubljane, Martina Pibernik iz Ljubljane, Simona Pahor iz Loga pri Brezovici, Marija Jakša iz Lukovice, Vida Zver iz Murske Sobote, Ciril Bačer iz Vipave, Franc Ogrin z Vrhnike ter dvakrat Franc Ciperle iz Žabnice. Po 25 evrov so dodali Janez Orehek iz Domžal, Elizabeta Pokorn iz Izlak ter Barbara Kranjec iz Ljubljane, po 30 pa Marija Muzic iz Celja, Avgust Ilič iz Ljubljane ter Doroteja Janc iz Radovljice. 31 evrov je prispevala Sanda Kamnikar iz Brezovice, po 35 pa Roman Marčun, s.p., iz Domžal ter N. N. z Gorenjskega.
Po 40 evrov so darovali Martin Kuralt iz Kranja, Ana Marija Muster iz Ljubljane, namesto cvetja - sestri Andolšek, družina Grof iz Tolmina ter Matej Vozel iz Višnje Gore. 45 evrov je podaril Franc Rojnik iz Laškega, po 50 pa Marija Boč iz Polja pri Ljubljani, Andrej Šalehar iz Ljubljane ter F. S. iz Sevnice. 100 evrov pa je podaril Franc Bergant iz Radovljice.
