Tekst in foto:Vojka Povše Krasnik
V Otakarjevem urbarju iz leta 1524 je zapisano, da je Krištandol majhen zaselek nad Slatnim in Marnim ob tesnem ter strmem vhodu v majhen dolinski kot. Pisni viri omenjajo, da je bilo leta 1899 v Dolski Rebri veliko vinogradov. Iz zidanic so nastale majhne domačije, ki so bile razporejene na dnu v Doleh in zgoraj v Rebri.
Ozka asfaltna cesta pelje skozi strnjeno naselje zasebnih stanovanjskih hiš in nekaj metrov naprej se strmo dviga zaselek, na nadmorski višini 460 metrov, kjer sta ob majhnih, nizkih prenovljenih stanovanjskih hišah ohranjeni Močilarjeva in Kandolfova kmetija.
Živi spomini na dedka Jožeta
Na Kandolfovi, v preteklosti so ji rekli Štuklajeva, gospodari 44-letni Marko Košir, ki z ženo Karmen, sinom Boštjanom in mamo Anico, ki je podedovala kmetijo, skrbi za ohranitev in nadaljnji razvoj domačije.
Ko je Marko imel štiri leta, mu je umrl oče in tako je mama Ani ostala sama s hčerko Ančiko in sinom. Na dedka Jožeta ima vnuk Marko zelo žive in prijetne spomine. Deset let je preživel v njegovi družbi. Dobro se spominja, kako je stari oče kupil prvi traktor daljnega leta 1969. Takrat je zanj odštel vsoto, ki jo je dobil za prodanih devet glav goveje živine. To je bil italijanski traktor pasquali. Ded je imel prvi traktor v vasi, kosilnico, barvno televizijo in hladilno skrinjo.
Bil je napreden mož in imel je tudi moped, saj so se drugi vozili s kolesom, on pa z motorjem. Penzijo si je zaslužil pri rudniku. Bil je "taužentkinstler". Marko pravi, da mu je bil ded pravi vzornik in veliko genov je podedoval po njem.
Po končani osemletki se je Marko vpisal na trboveljsko kovinarsko šolo, jo končal in se zaposlil kot ključavničar vzdrževalec pri rudniku Trbovlje-Hrastnik.
Rudniku ostaja zvest
Markov delovni dan se pogostokrat prične že ob treh zjutraj. Najprej se odpravi na delo v rudnik, ko pride domov, ga čaka kosilo, potem pa se odpravi v hlev in treba je poprijeti za kmečka opravila. Vse, kar naredi, naredi z dobro voljo. Četudi je treba kdaj ob sobotah ali nedeljah v jamo, mu ni težko.
Vsakega dela se loti brez zadržkov
Vedno je nasmejan, pripravljen pomagati prijatelju, sosedu in znancu. Marko obvlada kmečka dela, vsega se loti brez zadržkov. Dela v gozdu, na travniku, v hlevu ali klanja živali. Tudi mesar je odličen, ničesar se ne boji. Obnovil je hlev, uredil je zbiralnico gnojevke in pokril gnojišče, lotil se je prenove stanovanjske hiše, nabavil je kmetijske stroje, tako da največ dela lahko opravi strojno, sicer pa mu pomagajo tudi sosedje.
Marko kosi poleti krmo in otavo, če je dobra letina, pa tudi otavič. Travo posuši, govedom pa v hlevu doda tudi žito za boljšo rast. Za šest glav živine vsako poletje priskrbi suho krmno, nobene silaže, zato ljudem vedno ponudi biomeso. Takole pravi: "Naša kmetija je majhna, a vse, kar pridelamo, je zdravo in naravno." Mama ima skrb za vzrejo kokoši, puranov in pujsov. Sama predela skuto in smetano, speče izvrstno ocvirkovo, metino, smetanovo potico, naredi štruklje, žena Karmen pa izvrstna slaščičarka.
Po dedkovih stopinjah
Markovo življenje je pestro. Hrast je že padel po njem, ampak ni bilo nič hudega. Gre po dedkovih stopinjah, tisti, ki ga poznajo pravijo, da je cel Kandolfov Jože.
Pred dvajsetimi leti se je Marko poročil in najprej stanoval v bloku, kasneje pa je prišel nazaj na kmetijo. Spominja se, da mu je ded pripovedoval, da so na kmetijah včasih redili le svinje in jedli so povečini svinjsko meso, sveža govedina je bila redko na mizi. Koline so spadale med kmečke praznike, govejo živino pa so prodajali na sejmih.
Veselja pri hiši ne manjka
Karkoli Marko dela, dela z veseljem in dobro voljo. Vedno pri hiši poskrbijo za likof. Likof je vesel zaključek dela in Marko ta običaj ohranja na domačiji. Sosedje Jani, Rajko, Mirči in Lado radi pridejo pomagat in se ob koncu dela tudi poveselijo, kaj dobrega pojedo ter popijejo. Sin Boštjan pa vedno poprime za kakšen inštrument, pa naj bo to kitara, harmonika ali bariton - skratka pri hiši je veselje doma.
Marko je veseljak, rad zapleše in zapoje, je tudi rudniški reševalec. Mednje je pristopil z 21 leti, ni mu žal, vendar to pomeni, da si mora vzeti čas za vaje. Sicer pa mora biti kot reševalec vedno v pripravljenosti in dobri kondiciji.
"Samo da bi bil zdrav, da bi še naprej lahko pomagal prijateljem, sosedom in znancem. Hudi časi prihajajo, trudim se, da bi še kaj ustvaril za sina, da bo lažje kmetoval. Meni ni težko delati v rudniku in na kmetiji pa tudi žuljavih rok se ne sramujem."
