Medtem ko se Evropa spopada z gospodarskimi izzivi, se evrsko območje pripravlja na novo širitev. Bolgarija bo leta 2026 postala 21. članica, s seboj pa prinaša kovance, ki pripovedujejo zgodbo o nacionalnem ponosu – in bi lahko povzročili nepričakovano zmedo na blagajnah.
Ko bodo Evropejci januarja 2026 segli v svoj žep, bodo morda med bakrenimi in zlatimi kovanci že začutili nekaj novega, toda hkrati nenavadno znanega. Evrsko območje, elitni klub držav, ki si delijo skupno valuto, se bo znova razširilo. Bolgarija, najrevnejša članica Evropske unije, toda hkrati država z bogato in burno zgodovino, bo uradno prevzela evro in se poslovila od svojega leva.
To ni zgolj birokratski prehod ali zamenjava bančnih cifer, če smo iskreni. Za Sofijo je to vrhunec desetletja trajajočih prizadevanj za popolno integracijo v zahodno jedro celine. Za preostalo Evropo pa to pomeni prihod novih simbolov v obtok – simbolov, ki segajo globoko v srednjeveško zgodovino Balkana in so zdaj vtisnjeni na hrbtne strani valute, ki jo uporablja več kot 350 milijonov ljudi.
Zgodovina, kovana v kovino
Vsaka država članica evrskega območja ima pravico, da na hrbtni strani skupnih kovancev vtisne svojo identiteto. Nemčija ima svojega orla, Irska harfo, Slovenija Prešerna in Triglav. Bolgarija se je odločila, da bo svojo numizmatično zapuščino gradila na treh stebrih: starodavni moči, duhovnosti in razsvetljenstvu.
Najbolj razširjen motiv, ki bo krasil rdeče cente (1, 2 in 5 centov) ter nordijsko zlato (10, 20 in 50 centov), je Madarski konjenik. Gre za veličasten relief, vklesan v navpično pečino v severovzhodni Bolgariji, ki datira v zgodnje 8. stoletje. Konjenik, ki prebada leva, je eden najpomembnejših simbolov bolgarske državnosti in je pod zaščito Unesca. Od leta 2026 bo ta podoba tiho potovala iz rok v roke po kavarnah od Berlina do Lizbone.
Pri kovancih z višjo vrednostjo se ton spremeni v bolj sakralnega. Na kovancu za en evro bo upodobljen sveti Ivan Rilski, zavetnik bolgarskega ljudstva in ustanovitelj samostana Rila, ki velja za duhovno srce naroda. Na najvrednejšem, kovancu za dva evra, pa bo svoj prostor našel Paisij Hilendarski, menih in zgodovinar, čigar pero je v 18. stoletju pomagalo prebuditi bolgarsko nacionalno zavest.
Ti motivi niso bili izbrani naključno. So premišljena izjava o tem, da Bolgarija v območje evra ne vstopa le kot gospodarska partnerica, temveč kot država s starodavnimi koreninami.
Vse motive si lahko ogledate na strani Evropske centralne banke.
Matematika prehoda
Medtem ko je kulturna simbolika romantična, je ekonomija v ozadju neizprosno natančna. Menjalni tečaj, ki bo določal prehod premoženja bolgarskih državljanov v novo valuto, je že dolgo zakoličen. Določen je na 1,95583 leva za en evro.
Ta številka ni nova. Bolgarija že leta deluje v sistemu valutnega odbora, kar pomeni, da je bila vrednost leva že dolgo vezana na evro. Za povprečnega Bolgara 1. januar 2026 ne bo prinesel drastičnega šoka v vrednotenju, temveč formalizacijo realnosti, v kateri živijo že desetletja.
Vendar pa prehod ne bo minil brez praktičnih zapletov, ki že zdaj povzročajo nekaj skrbi med trgovci in potrošniki. Pojavlja se namreč nenavaden fenomen, ki bi ga lahko poimenovali »numizmatični déjà vu«.
Novi bolgarski evrokovanci bodo namreč na las podobni starim bolgarskim kovancem za lev, ki bodo z uvedbo evra postali ničvredni.
Kovanec za en lev, ki je trenutno v obtoku, ima skoraj identične dimenzije in bimetalno zasnovo (srebrn obroč, zlata sredica) kot kovanec za en evro. Podobno velja za kovanec za dva leva in dva evra. Tudi teža in otip sta si nevarno blizu.
To ni estetska težava, temveč logistična nočna mora. V prehodnem obdobju, ko se bodo mešale stare in nove valute, bo zmeda skoraj neizogibna. Natakarji v gneči, starejši občani in turisti bodo morali biti še posebej pozorni, da ne bodo pomešali valute, ki je vredna skoraj dva evra, s kovancem, ki je v resnici vreden le pol evra (glede na fiksni tečaj).
Kljub temu v Bruslju in Sofiji prevladuje optimizem. Vstop Bolgarije je signal stabilnosti v času negotovosti. Ko bo leta 2026 Madarski konjenik začel svojo pot po Evropi, to ne bo samo menjava kovine v žepih, temveč potrditev, da evropski projekt, kljub vsem svojim krizam, še vedno raste.
